V slovenski pravni ureditvi poznamo več zakonov, ki se neposredno ali posredno dotikajo nasilja v družini in tako določajo okvire za ustrezno in učinkovito ravnanje institucij na tem področju. Vse seveda s ciljem zagotavljanja pomoči samim žrtvam nasilja. To problematiko posredno ureja že sama Ustava RS, saj vsako nasilje namreč pomeni kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot na primer pravice do življenja, varnosti, dostojanstva, zaščite pred telesnimi in duševnimi poškodbami, pravice do enakosti v družini ter telesnega in duševnega zdravja.

Temeljni zakon je vsekakor Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki to problematiko dokaj celovito ureja. Tega pa moramo dopolnjevati z ostalimi zakoni, ki prav tako vsebujejo relevantne določbe. Pomembni so predvsem: Kazenski zakonik, Zakon o kazenskem postopku, Zakon o nalogah in pooblastilih policije, Zakon o varstvu javnega reda in miru, Obligacijski zakonik. Uporaba Zakona o preprečevanju nasilja v družini seveda ne izključuje uporabe zgoraj navedenih zakonov.

Nujno se je potrebno zavedati, da gre pri nasilju za pojav, ki je vpet v delovanje celotne družbe, kar posledično pomeni, da gre za družbeni, ne pa individualni problem. Vsekakor se ne pojavlja zgolj v fizični obliki, vse bolj se namreč srečujemo tudi s psihičnim, spolnim in ekonomskim nasiljem. Eden izmed temeljnih ciljev države in družbe same mora biti ta, da se v praksi zagotovlja učinkovito in celostno obravnavanje nasilja v družini. Pri tem je nujna usmerjenost v zagotovitev dolgoročne varnosti. Kako je z realizacijo vseh zakonskih določb v praksi?  To je seveda vprašanje zase. Ob branju ZPND nas lahko zmoti pomanjkanje določb, ki bi dejansko omogočale izvrševanje izrečenih ukrepov ter sam nadzor in sankcioniranje kršitev. Pojavlja se tudi vprašanje učinkovitega in povezanega delovanja služb, ki jim zakon nalaga številne obveznosti. Kljub takim in drugačnim pomislekom pa je vsaka zakonska ureditev napredek na področju zaznave nasilja kot izredno perečega družbenega pojava, predvsem pa se s tem žrtvi prizna pravica do pomoči. Na koncu bi želela poudariti tudi možnost krivih ovadb, ki jih nekateri starši/ partnerji vlagajo zaradi različnih vzgibov: ker želijo partnerju škodovati, se mu maščevati, tako odtujiti otroka ali pridobiti določeno denarno korist. O tem si delim mnenje z nekdanjo Varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nussdorfer, ki pravi, da je vsaka kriva ovadba vredna obsodbe, za začetek kazenskega postopka (Nussdorfer, 2009).

VIRI

A. Galič, Pomen instituta pravnomočnosti z vidika pravice do sodnega varstva, dostopno na https://e-kurs.si/komentar/pomen-instituta-pravnomocnosti-z-vidika-pravice-do-sodnega-varstva/ (16. 3. 2021)

Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide. (2014). Poročilo  k obravnavi zaključkov posveta Nasilje v družini-sistemski odzivi nanj. Ljubljana.

M. Zalokar, Nasilje v družini, dostopno na https://www.student.si/izpostavljeno/svetovalnica/nasilje-v-druzini/ (4. 3. 2021)

Ovčar R. (2016). Naloge policije pri preprečevanju in odkrivanju spolnega nasilja v družini. Magistrsko delo, Kranj: Fakulteta za državne in evropske študije.

Š. Veselic, Nasilje! Kaj lahko storim, dostopno na https://www.policija.si/images/stories/Publikacije/PDF/NasiljeKajLahkoStorim.pdf( 8. 3. 2021)

V. Nussdorfer, Moj pogled na reševanja nasilja, dostopno na https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/kolumne/10805 (4. 3. 2021)