Zakon o preprečevanju nasilja v družini

Leta 2008 je bil v Sloveniji sprejet Zakon o preprečevanju nasilja v družini (Uradni list RS, št. 16/0868/16 in 54/17 – ZSV-H, v nadaljevanju ZPND) , ki je vsekakor pomenil sistemski in družbeni premik. V njem namreč na enem mestu najdemo opredelitev različnih vrst nasilja v družini ter določitev nalog, vlog in oblik sodelovanja različnih državnih organov ter nevladnih organizacij pri obravnavanju nasilja v družini. Zakon našteva tudi ukrepe za varstvo žrtve nasilja.

Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009-2014 določa, da je bistveno pri opredelitvi nasilja v družini to, da ena oseba zlorablja svojo (pre)moč nad drugo, s katero je ali je bila v posebnem duševnem razmerju.  Čustveni odnos lahko izhaja iz sorodstvenih vezi ali partnerske zveze (zakonska, zunajzakonska, istospolna skupnost). Gre za široko opredelitev, saj sem spadata tudi nekdanja zakonca, zunajzakonska patnerja oziroma partnerja iz registrirane istospolne partnerske skupnosti in drugi. Resolucija je sicer pravno nezavezujoči akt, a nam je vseeno lahko deloma v oporo pri dodatni pojasnitvi same ideje, ki jo zasleduje ZPND.

Nasilje v družini

ZPND v 3. členu opredeljuje nasilje v družini kot vsako uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oziroma zanemarjanje ali zalezovanje žrtve ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročitelja nasilja, in telesno kaznovanje otrok. Vsako tako nasilje je seveda prepovedano!

Fizično nasilje

ZPND definira fizično nasilje kot vsako uporabo fizične sile ali grožnje z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili v določeno ravnanje ali opustitev ali ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje in ji povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe (3. odstavek 3. člena ZPND). Sem primeroma spadajo brcanje, klofutanje, udarci s predmeti, metanje predmetov v osebo ali po prostoru, odrivanje ali porivanje, namerno izpostavljanje nevarostnim (na primer prehitra vožnja), zvijanje rok, polivanje s tekočino, davljenje ali dušenje, odrekanje ali siljenje s hrano, napadi z orožjem ter podobna ravnanja.

Spolno nasilje

Gre za vsa ravnanja s spolno vsebino, v katera žrtev ne privoli, je vanje prisiljena ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena. Sem spadajo tudi grožnje z uporabo spolnega nasilja, ter javna objava spolnih vsebin o žrtvi (4. odstavek 3. člena ZPND). Primeroma gre za siljenje v oralni, analni in vaginalni odnos, siljenje v spolni odnos z drugo osebo, posilstvo. Sam cilj spolnega nasilja tako ni sam spolni odnos, ampak dokazovanje nadzora in dosega določene moči nad žrtvijo.

Psihično nasilje

Po zakonu gre za ravnanja, ki pri žrtvi povzročijo strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjena z uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije (5. odstavek 3. člena ZPND).  Pojavlja se v različnih intenzitetah in oblikah. Sem tako spadajo grožnje, posmehovanje zaradi videza, navad, izoliranje žrtve, vpitje, žaljenje, nadzorovanje, uničevanje osebnih stvari, ki osebi veliko pomenijo, tudi tišina na strani povzročitelja nasilja, kričanje, prepričevanje žrtve, da izgublja razum, prepričevanje žrtve, da je slab/a mati/oče, prelaganje odgovornosti za nasilje na žrtev, pretirane zahteve, nadzorovanje osebe ali njenega telefona. Pomembno je poudariti, da sem ne spada že vsako “bivalno nesožitje in medsebojna nastrojenost med partnerjema”, ampak mora biti podana določena intenziteta, da je lahko na podlagi načela sorazmenosti dovoljen poseg v temeljne pravice povzrčitelja nasilja. Torej pretehtati je potrebno ali je nek državni poseg v neko zasebno okolje utemeljen (VSL sklep IV Cp 4087/2010).

Ekonomsko nasilje

Gre predvsem za neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje žrtve pri razpolaganju z dohodki, neupravičeno neizpolnevanje finančnih obveznosti do družinskega člana ali neupravičeno prelaganje teh obveznosti na enega družinskega člana (6. odstavek 3. člena ZPND).

V skladu s prakso sem spadajo omejevanje pravice do zaposlitve, siljenje osebe v finančno odvisnost, prisiljevanje v sklepanje pogodb ali jemanje posojil, prelaganje celotnega finančnega bremena za preživljanje družine na žrtev in podobno.

Zanemarjanje

Gre za situacijo, kadar povzročitelj nasilja opušča dolžno skrb za žrtev, ki jo potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih okoliščin (7. odstavek 3. člena ZPND).

Zalezovanje

Po zakonu je to naklepno ponavljajoče se neželeno vzpostavljanje stika, zasledovanje, fizično vsiljevanje, opazovanje, zadrževanje na krajih, kjer se žrtev giba ali druga oblika neželenega vdora v življenje žrtve (8. odstavek 3. člena ZPND).

Vsi ti primeri so seveda našteti zgolj eksemplifikativno. V praksi zakonski definiciji ustrezajo še na primer sledeči primeri: uporaba otrok proti žrtvi, nagovarjanje otrok proti žrtvi, grožnje glede tega, da bo povzročitelj nasilja odpeljal otroka, uporaba otrok za prenos sporočil do žrtve, zaklepanje iz hiše, namerno zbujanje občutkov krivde, pljuvanje, pretirano ljubosumje in drugo.

Na tem mestu moram poudariti, da je žrtev nasilja po 4. členu ZPND tudi otrok (mladoletni družinski član), zoper katerega nihče neposredno ne izvaja nasilja. Dovolj je, da nasilje med družinskimi člani zgolj spremlja. Zakon tudi prepoveduje vsako telesno kaznovanje otrok.

Kako se odvzati na nasilje?

Vsekakor je nujno, da žrtev čimprej spregovori. Pomoč lahko poišče pri družinskih članih, prijateljih, nevladnih organizacijah ali pri centru za socialno delo. Vsekakor pa je najbolj primeren odziv prijava policiji. Ta bo najprej opravila razgovor z žrtvijo. Pomembno je, da to stori brez prisotnosti povzročitelja nasilja. Priporočljivo je, da žrtev čim natančneje opiše vse dogodke in navede tudi morebitne priče.  Policist bo izdelal zapisnik, ki ga mora žrtev skrbno prebrati in podpisati, saj bo lahko igral pomembno vlogo tudi v postopku pred sodiščem.  Če je nekdo žrtev spolnega ali fizičnega nasilja je dobro, da obišče zdravnika. Tudi zdravstvena karkoteka namreč lahko pomeni zelo pomemben dokaz na sodišču.

 Vsak, ki sumi, da je otrok žrtev nasilja, ima obveznost to prijaviti centru za socialno delo, policiji ali državnemu tožilstvu, čeprav ga mogoče zavezuje poklicna molčečnost (2. odstavek 6. člena ZPND).

Žrtev nasilja si lahko nato izbere osebo, ki jo spremlja v vseh postopkih povezanih z nasiljem in ima seveda ima tudi pravico do zagovornika (7. in 8. člen ZPND). Organi in organizacije ter nevladne organizacije so dolžne prednostno obravnavati vse primere nasilja in zagotavljati pomoč žrtvi ( 1. odstavek 10. člena ZPND). CSD  ima v skladu s 15. členom ZPND po proučitvi okoliščin primera dolžnost nuditi žrtvi pomoč in oceniti ali je potrebno oblikovati načrt pomoči za samo žrtev.

Ukrepi za zagotovitev varnosti žrtve

ZPND v tretjem delu obravnava ukrepe za zagotovitev varnosti žrtve. Vsi ti ukrepi se izrekajo v civilnem postopku, stvarno pristojno pa je okrožno sodišče.  Vsak tak ukrep se lahko izreče neodvisno od morebitne predhodne prijave na policijo ali že začetega kazenskega postopka. Obstoji tudi možnost kombiniranja različnih ukrepov med seboj (VSM sklep III Cp 164/2017). Postopek se prične na predlog žrtve. Tega pa lahko poda tudi CSD s soglasjem žrtve.

V 19. členu zakon predpisuje ukrepe zaradi nasilnih ravnanj. Sodišče lahko povzročitelju nasilja prepove vstop v stanovanje, v katerem žrtev živi, zadrževanje v bližini žrtvinega stanovanja, približevanje krajem, kjer se žrtev pogosto nahaja in podobno.

Naslednji možen ukrep je prepustitev stanovanja v skupni uporabi, ki ga ureja 21. člen ZPND. Če ima žrtev lastninsko pravico, je seveda postavljena v veliko bolj ugoden položaj, kot če te nima. Ta ukrep je namreč časovno neomejen v primeru, če povzročitelj nasilja ni lastnik, solastnik ali skupni lastnik stanovanja v skupni uporabi. V primeru, da sodišče odredi prepustitev stanovanja v lastništvu očeta materi, je slednja dolžna plačati najemnino. (dopolni kaj je v primeru da je skupno stanovanje, kako se najemnina določi)

V 22. členu ZPND je urejen ukrep stanovanjskega varstva v primeru nasilja ob razvezi. Zakonec, ki je ob razvezi zakonske zveze nasilen do drugega zakonca, prepusti stanovanje. Določbe tega člena pa se uporabljajo tudi za zunajzakonske partnerje.

Če povzročitelj krši ukrepe, mora žrtev o tem obvestiti policijo.

Žrtev ima na podlagi  zakona tudi pravico do brezplačne pravne pomoči, če se smatra kot oseba, za katero je bila podana ocena o ogroženosti s strani CSD.  

Posebnosti glede dokaznega standarda

Običajno v civilnih zadevah velja dokazni standard, ki se imenuje prepričanje. To pomeni, da mora biti sodišče o relevantnih dejstvih prepričano do te mere, da o njihovem resničnem obstoju ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih razmerah izkušen človek.

Pomembno pa je vedeti, da je dokazni standard po ZPND nižji. Zadostuje namreč, da so dejstva dokazana s stopnjo verjetnosti, o kateri lahko govorimo tedaj, ko so razlogi, ki kažejo na resničnost določenega dejstva, tehtnejši od tistih, ki nakazujejo proti njegovi resničnosti. O tem se je izreklo tudi Višje sodišče v Ljubljani in sicer v sklepu št. IV Cp 1563/2018, z dne 18.7.2018. Med drugim je poudarilo tudi, da sodišče iz nabora dokaznih predlogov izbere in izvede le tiste dokaze, ki so relevantni in ocenjeni kot nujno potrebni, da se s stopnjo verjetnosti potrdi (ne)obstoj odločilnih dejstev, ki kažejo na izvajanje nasilja.

[Total: 0   Average: 0/5]

Share this post

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *