Preživninska obveznost (bivših) zakoncev?

100. člen Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) določa, da lahko nepreskrbljeni zakonec, ki nima sredstev za preživljanje IN brez svoje krivde ni zaposlen, od drugega zakonca zahteva preživnino v postopku za razvezo zakonske zveze. To lahko stori tudi s posebno tožbo, ki jo mora vložiti v enem letu od pravnomočno razvezane zakonske zveze, če so pogoji za preživljanje obstajali v času razveze in obstajajo tudi, ko zakonec zahteva preživnino. Nepreskrbljeni zakonec pa je upravičen do preživljanja tudi v času trajanja zakonske zveze (62. člen DZ).

Pomembno je poudariti, da mora preživninski upravičenec najprej sam poskrbeti za svoje preživljanje in izčrpati vse možnosti zagotavljanja preživljanja z lastnimi močmi, preden je lahko upravičen do preživljanja po zakoncu (sodba Višjega sodišča v Ljubljani, št. IV Cp 1430/2015 z dne 27. 5. 2015). To seveda velja tudi za zunajzakonsko skupnost, saj ustvarja enake pravne posledice kot zakonska zveza.

Za nepreskrbljenega se šteje zakonec, ki nima sredstev za življenje IN brez svoje krivde ni zaposlen. Izpolnjena morata torej biti oba pogoja kumulativno. Upošteva se vse premoženje zakonca, ki lahko služi njegovemu preživljanju zlasti nepremičnine in premičnine, ter vsi prihranki in dohodki. Zakonec, ki se mu po razvezi zgolj zniža življenjski standard, samo zato še ne šteje nujno za nepreskrbljenega, saj zakon ne priznava pravice zakoncev, da po razvezi zakonske zveze ohranijo enak standard, kot sta ga imela zakonca v času trajanja zakonske zveze.

Pri presoji ali je nekdo nezaposlen brez svoje krivde, sodišče upošteva delovno in pridobitno sposobnost posameznika glede na njegovo zdravstveno stanje, starost in izobrazbo. Zakonec, ki je delovno in pridobitno sposoben, se ne šteje za nezaposlenega brez svoje krivde, če delo samovoljno odpove ali če zaposlitve ne išče intenzivno, ne spremlja razpisov in ne hodi na razgovore in tudi ni pripravljen sprejeti nekega ponujenega dela. Zakonec, ki ne dobi redne zaposlitve, si je dolžan poiskati vsaj priložnostna dela ter z njimi pridobiti vsaj del sredstev za preživljanje.

Sodišče lahko zahtevek zavrne, čeprav je zakonec nespreskrbljen, če bi bilo plačilo preživnine upravičencu glede na vzroke, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, krivično do zavezanca (sem šteje na primer pretepanje zakonca, grobo žaljenje in podobno). Sodišče lahko zavrne zahtevek za preživljanje tudi, če je upravičenec kadarkoli pred razvezo zakonske zveze ali po njej storil kaznivo dejanje zoper zavezanca ali koga od njegovih bližnjih. Kaznivo dejanje storjeno potem, ko je bila preživnina že določena, lahko zavezanec uveljavlja kot razlog za odpravo že dosojene preživnine s tožbo zaradi spremenjenih razmer (106. člen DZ).

101. člen DZ določa, da se zakonca lahko sporazumeta o preživnini za primer razveze. To lahko skleneta ob sklenitvi zakonske zveze, med trajanjem zakonske zveze ali ob razvezi zakonske zveze. Predpisana je oblika izvršljivega notarskega zapisa. Zakonca se lahko dogovorita o višini preživnine, ki je lahko višja ali nižja, kot bi bila preživnina določena v skladu z zakonskimi pogoj.  Lahko jo določita za nedoločen ali določen čas, lahko se ji tudi odpovesta.

Višina preživnine se v skladu s 103. členom DZ določi glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca. O tem, kako se ugotavljajo potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca, DZ molči. Preživnina mora kriti vse tiste potrebe upravičenca tako, da mu je zagotovljeno dostojno življenje. Poudariti je potrebno, da pa mora biti preživnina taka, da spodbuja h iskanju lastnih virov preživljanja.

Ko presojamo zmožnosti zakonca za preživljanje nespreskrbljenega zakonca gledamo redne in izredne prihodke ter vse možnosti za pridobivanje. Sodišče lahko pogleda tudi promet podjetja, katerega lastnik je, število zaposlenih v njem in podobno.  

Zakonec, ki izpolnjuje pogoje za preživljanje, ima pravico zahtevati preživnino šele od vložitve tožbe dalje, nikakor pa ne za nazaj.

Po 105. členu DZ zakonec ni dolžan preživljati svojega zakonca, če bi bilo s tem ogroženo njegovo lastno preživetje ali bi bilo s tem ogroženo preživljanje otrok, ki jih je dolžan preživljati v skladu s 183.členom DZ.

V skladu s 106. členom DZ lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom (sodna odločba, sodna poravnava ali izvršljivi notarski zapis) že določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ai zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena, ali če je upravičenec storil kaznivo dejanje zoper zavezanca, otroka ali starše zavezanca. Take spremenjene okoliščine je mogoče uveljavljati le v novem sodnem postopku, s tožbo zaradi spremenjenih razmer ali jih upoštevati v novem sporazumu o preživljanju. Zoper tožbo, s katero upravičenec zahteva zvišanje preživnine, se lahko zavezanec brani z ugovorom zaradi zmanjšanih zmožnosti za preživljanje.

Sama pravica do preživnine preneha, če razvezani zakonec, ki jo je prejemal, pridobi premoženje ali svoje dohodke, s katerimi se lahko preživlja, če sklene novo zakonsko zvezo ali če živi v zunajzakonski skupnosti. Izgubljena pravica do preživnine ne oživi več. Prav tako ne more pozneje zahtevati preživnine zakonec, ki je bil ob razvezi zakonske zveze preskrbljen.

VIRI

Novak, Barbara: Komentar Družinskega zakonika, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2019.

[Total: 0   Average: 0/5]

Share this post

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *