Zgodba #7

Bivša žena je uživala v utrujajočih prepirih in še posebej v ljubosumnih izpadih ob namišljenih razlogih. Po enem takšnih svojih izpadov je vložila tudi tožbo za ločitev. Na Centru za socialno delo Maribor sem povedal, da ji ne zaupam vzgoje svojega otroka zaradi njenega psihičnega in tudi fizičnega nasilja nad menoj, a je socialna delavka vztrajala, da deljeno skrbništvo staršem, ki se kregata okoli vzgoje, ni dobra rešitev in bo, ker se ji zdiva oba dobra, predlagala skrbništvo samo mame.

A z ločitvijo se posesivnost ni nehala. Hčerko sem s svojo novo prijateljico vodil na sprehode po hribih primerne za še ne dvoletnega otroka. Po enem takšnih me je bivša žena, po izobrazbi defektologinja, začela maltretirati, da takrat enoletna hčerka, ko pride od mene k njej, daje prsteka v usta in se slini, “kar ni znamenje katerekoli zlorabe ampak spolne”.

Kriminalistki je dodatno prijavila, da se hčerka upira, ko ji ona menjuje plenico. Na zaslišanju sem kriminalistkama razložil, da so hčerkini protesti najbrž posledica tega, da sem jaz opustil mazanje z oljem in sploh nisem upošteval navodila bivše žene, naj hčerko po previjanju s kremico za ritko namažem v luliko. Prosil sem, naj raziščejo, ali ji je s tem njena mama povzročala spolno nelagodje. A sploh nista hoteli slišati. Seveda so se stiki s hčerko prenehali za mene in ne za njeno mamo.

Dokazal sem, da je bivša žena paničar na konkretnem primeru, ko me je prijavila, da sem hčerko pustil samo ob nevarni cesti. Govora je o enosmerni Kersnikovi ulici pred osnovno šolo opremljenim z ležečim policajem, kjer sem se nekaj metrov proč od hčerke skril, da bi jo spodbudil, da me začne iskati in greva končno domov. Opozorjal sem, da panika ni dobra in da paničarji lahko naredijo veliko škode. In res je hčerka dobila boreliozo v letih, ko ni imela stikov z menoj, čeprav se je njena mama panično bala klopov.

Najgrše laži so polresnice. Tako me je bivša žena prijavila, da hčerki razkazujem pornografijo. Jaz pa sem ji res pokazal fotografije nosečnic in doječih mamic iz revije Mama… Bivša žena me je spodbujala, naj se v banji kopam skupaj s hčerko. Strinjal sem se, a zaradi časovnih stisk nisem nikoli uspel realizirati. Kljub temu je pol leta po prekinitvi stikov takrat dvoletna hčerka klinični psihologinji Mileni Tomšič Filipič povedala, da ji je “ata dal luleka v luliko pod tušem”. Tako vsaj piše v zapisniku. Iz strani z bivše žene večkrat podpisanih prijav pa je razvidno, da je hčerko sama na strokovno (defektologinja!) neustrezen način zaslišala glede tega. Opozoril sem na strokovni spodrsljaj psihologinje, ki kljub tej izjavi ni zaščitila moje hčerke in urgirala, da se ji pomaga glede telesnih poškodb, ki bi jih pri takšni zlorabi doživela. A se psihologinji zaradi te njene šlamparije ni skrivil niti las z glave.

Čeprav je bivša žena vodila hčerko od ene strokovnjakinje k drugi, kar pomeni, da se sodna izvedenka pred izdelavo “svojega” mnenja posvetuje z vsemi ostalimi, je bilo mnenje izdelano v manj kot dveh letih od prijave. Obe mnenji, saj se je eno nanašalo na kazensko ovadbo, ki sta jo zavrgli tako kriminalistki kot tožilka, a jo je prevzela bivša žena.

Drugo mnenje se je nanašalo na obnovo stikov. Bilo je zame pozitivno, a je vsebovalo nasvet naj se začnejo s samo enim popoldnevom na teden, ki naj bo “zaradi maminih skrbi” (in ne zaradi nevarnosti za otroka) izvedeni pod nadzorom. Na CSD Maribor so me prizemljili z izjavo, da oni za to SPLOH niso plačani in da lahko realiziramo samo eno uro na teden. Kljub temu se je ta ura na teden nato vlekla še več kot eno leto. In ko bi se v skladu z mnenjem dr. Martine Žmuc Tomori že zdavnaj morali normalizirati na polne stike, so se povečali na eno uro in pol na teden. Zadnjega sojenja sodnica Alenka Zadravec več ni zaključila z “odloženo do” ampak “odloženo za nedoločen čas”. Postalo mi je jasno, da sodnica ne bo nikoli upoštevala mnenja stroke (kar pač “mamo skrbi) in mi ni preostalo nič drugega kot da nafehtam bivšo ženo, da sama nadzoruje stike. Tako je tudi bilo in stiki so se začeli vztrajno povečevati, saj je hčerka mamo vedno prosila, “če lahko ata še malo ostane”.

Bivša žena je kmalu ugotovila, da je zanjo nepraktično, da je ves čas z nama, tako da sem vse več in več časa prebil sam s hčerko. Le preko noči ni mogla nikoli ostati sama pri meni. Tako smo nekajkrat prakticirali, da je bivša žena prenočila v mojem stanovanju, da “čuva hčerko pred morebitno novo spolno zlorabo”. A jaz sem zahteval končno končanje tega cirkusa. Na CSD Maribor je po številnih pogovorih socialna delavka Ružica Petrovič nato sodišču poslala predlog, naj mi začasno praktično zradira vse stike. “V korist mojega otroka”, ki si je stikov želel. Socialna inšpektorka Tatjana Arnšek me je v več strani dolgi zavrnitvi moje prijave podučila, da itak nimam pravnega interesa se buniti zoper takšno delo socialne delavke.

Na srečo se je nato na ponovnem sojenju gordijski vozel ekspresno presekal.

[Total: 0   Average: 0/5]

Share this post

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *