Sodni izvedenci

http://nova24tv.si/slovenija/lsodni-izv … milijonov/

Sodišče se na ugotovitve izvedencev opre, kadar je za presojo pomembnih dejstev potrebno strokovno znanje. A tu se težave z izvedenci šele začnejo. Sodišče namreč samo izbira izvedenca ali izvedence med zapriseženimi sodnimi izvedenci s seznama ministrstva za pravosodje. Pri tem ne velja nobeno načelo naključnosti, rotacije, krajevne pristojnosti ali izkušenosti. Sodišče si izvedenca izbere samo, zakon pa tako postavljenemu izvedencu daje privilegiran položaj v razmerju do vseh morebitnih drugih mnenj, ki jih pridobijo udeleženci postopka sami, in to celo tedaj, kadar stranke predložijo mnenja drugih sodnih izvedencev. V primerih, ko več postavljenih izvedencev poda različna mnenja, sodišče samo izbere, kateremu bo verjelo. Če stranka sodišču posreduje drugo izvedensko mnenje, ki ga je izdelal prav tako sodni izvedenec, ki pa ga v zadevnem postopku ni imenovalo sodišče, takšno mnenje za sodišče predstavlja samo “trditveno podlago”, ne pa enakovrednega dokaza. Posebej v kazenskih postopkih ugotovitve izvedencev, ki so prepogosto nasprotujoče si in predmet številnih kritik, burijo javnost in zbujajo upravičene dvome o pravičnosti in zakonitosti sojenja. Tokrat smo vzeli pod lupo izvedenstvo na področju psihiatrije in prišli do nepričakovanih ugotovitev.

Psihiatrija, neznanke in zlorabe
Ob pazljivem pregledu razpoložljivih časopisnih poročil in pogovorov s preiskovanci in z obdolženci lahko ugotovimo, da velja splošno prepričanje, da sta tako Žmuc Tomorijeva kot tudi Pregelj v svojih izvedenskih mnenjih vztrajno na strani pregona, da sta na neki način psihiatra tožilca in se njuna mnenja pogosto razhajajo s strokovnjaki psihiatrične stroke, ki svoje delo opravljajo z zadostno mero neodvisnosti in objektivnosti. Psihiater Pregelj redno sodeluje tudi v upokojitvenih komisijah Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ), kjer velja, da zelo brezčutno zavrača predloge za upokojitev tudi v primerih, kjer so mnenja drugih specialistov, predvsem nevrologov, nasprotna. Naš sogovorec – ime hranimo v uredništvu − nam je v tej zvezi zatrdil: “Če sodišče želi čim strožjo obsodbo in čim manj zdravljenja obdolženca, bo zagotovo postavilo Preglja ali Tomorijevo.” Slepo služenje državnim institucijam in globoki državi pa seveda pozna tudi drugo plat: prav Tomorijeva je bila tista, ki je Ivanu Zidarju “zrihtala” procesno nesposobnost, potem ko so njegovi odvetniki obupano in neuspešno poskušali pridobiti takšno mnenje od drugih izvedencev, Pregelj pa je npr. v celoti zaščitil policista, ki je streljal na bežečega in neoboroženega osumljenca in ga ubil. Vsi ti podatki so nas navedli k odločitvi, da si podrobneje ogledamo delo prav teh dveh psihiatrov, saj je od njunega mnenja odvisna usoda (pre)velikega števila oseb. Ne gre namreč samo za paciente, preiskovance, obdolžence in žrtve, temveč tudi za njihove družine, sorodstvo, prijatelje in druge, ki so posredno prizadeti z usodo, ki jo posamezniku kroji izvedenec psihiatrične stroke.

Tudi upokojena dr. Martina Breda Žmuc Tomori uživa poseben državni privilegij: še vedno ima na razpolago svojo pisarno v prostorih Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani.

Past, ki zapelje sodnika
Sodišča imajo rada take psihiatre, ki delujejo prepričljivo, ki sodniku sugerirajo jasno odločitev in razumljivo razlago. Tega pa psihiatrična stroka praviloma ne daje v tako preprosti obliki, kot bi to želela pravniška ali sodniška logika. Prav zaradi tega sodniki vztrajajo pri tem, da mnenja, ki jih pridobijo stranke od drugih, enakovrednih ali celo boljših strokovnjakov, na sodišču preprosto ne morejo imeti enake teže kot mnenje, ki ga je podal odrejeni izvedenec. Sodniku je namreč najlažja pot do odločitve ta, da se mu ni treba vsebinsko poglabljati v primerjavo različnih mnenj in ocenjevati njihove verodostojnosti ali popolnosti in prepričljivosti in mu ustreza, da sledi samo tistemu izvedencu, ki ga je sam postavil. To seveda izkušeni izvedenci vedo in skušajo sodniku ugajati s tem, da v svojih mnenjih prehajajo meje samo zdravstvene strokovne ocene in nakazujejo stopnjo prištevnosti s pravno terminologijo in logiko. Še bolje, če v čim večji meri podprejo mnenje tožilstva, saj se s tem vse lepo »poklopi« in je tveganje za razveljavitev sodbe na višjem sodišču manjše. Pri tem gre seveda za past, ki zlahka zapelje sodnika v napačno in nepravično odločitev. Nekateri psihiatri so mojstri za nastavljanje takih pasti, ker so prepričani, da si na ta način zagotavljajo izdatne dodatne prihodke iz naslova izvedenskih mnenj. Povedano drugače: čim bolj je psihiater na strani institucij in čim manj na strani obdolženca oz. pacienta, raje ga bodo angažirali. Bodisi na sodišču bodisi na ministrstvu za notranje zadeve ali na ZPIZ. A takšno izvedenstvo ni nepristransko niti ne daje ustreznih zagotovil za pravočasno in pravilno psihiatrično obravnavo bolnih oz. duševno motenih preiskovancev.

[Total: 0   Average: 0/5]

Share this post

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *