Otrok, ki čaka, da ga kdo zaščiti
Spodnji prispevek bi lahko naslovili z “Odprto pismo 3” ali “Kolumna”, saj ga je prispeval isti oče kot prvi dve odprti pismi.
Za vsako uradno mapo, polno zapisnikov, stoji resnična zgodba.
Tokrat zgodba otroka, ki že predolgo čaka, da bi odrasli storili tisto, kar bi morali: GA ZAŠČITITI.
Otrok živi v okolju, kjer je nasilje postalo vsakdan, napetost pa tišina, ki jo vsi čutijo, a nihče ne preseže.
Mama, ki bi morala biti njegova varnost, je ujeta v lastne stiske in težave z duševnim zdravjem.
Živi pri svoji materi, brez zaposlitve, brez opore, brez načrta.
Ob tem je otrok tudi zdravstveno zanemarjen – kar bi moralo biti prvo opozorilo, da gre za resno ogroženost.
A kljub vsem tem dejstvom CSD, ki ima vse podatke o razmerah, ne ukrepa dovolj odločno.
V dokumentih je jasno zapisano, da je mama sama povedala, da želi iz tega okolja oditi.
Strokovne delavke so ji celo predlagale odhod v materinski dom, kar bi bil korak k varnejšemu življenju za njo in otroka.
Toda ko poročilo prispe na sodišče, se ista situacija opiše kot “spodbudno” in “varno okolje”.
Kako lahko ista institucija v istem primeru poda dve tako različni sliki?
Institucije vedo.
V zapisnikih so navedene ogroženosti, opisano je nasilje, zabeleženi so dogodki, a od zapisnika do ukrepa je dolga pot – predolga za otroka, ki vsak dan živi v strahu, da bo spet priča prepiru, izbruhu ali tišini, ki reže globlje kot besede.
Sistem se pogovarja sam s sabo, medtem ko otrok raste v okolju, ki ga oblikuje z bolečino.
Strokovno se radi sklicujemo na “največjo korist otroka”.
A resnična korist otroka ni pravni izraz – je odgovornost.
Je odločitev, da ne čakamo, dokler ni prepozno.
Je razumevanje, da duševno zdravje staršev ni sramota, a postane nevarnost, kadar zaradi njega trpi otrok.
Je spoznanje, da otrok ne potrebuje popolnih odraslih – potrebuje varne.
Vsak dan, ko ta otrok čaka na odločitev, čaka tudi sistem sam nase – da postane to, kar bi moral biti.
Varuh, ne opazovalec.
Podpora, ne zapisnik.
Če res želimo govoriti o koristih otroka, jih ne moremo več iskati v pravilnikih, ampak v dejanjih.
Ker otrok, ki čaka na varnost, ne čaka na papir.
Čaka na ljudi, ki bodo imeli pogum, da izrečejo tisto, kar je jasno že dolgo: da si zasluži več.
Več kot tišino. Več kot poročilo.
Zasluži si otroštvo.
Avtor nisem jaz, imamo pa njegov email naslov. In strinjamo se z njim. Preberite si tudi prvi dve pismi:
Comments (1)
Glede SS sistema za uničevanje življenj ne bom (ponovno) izgubljal besed. Glejte prejšnji dve pismi in komentarje.
Izpostavljam nekaj najbolj nazornih navedb o tem sistemu, ki deluje tako zločinsko:
»Sistem se pogovarja sam s sabo, medtem ko otrok raste v okolju, ki ga oblikuje z bolečino.«
»A resnična korist otroka ni pravni izraz – je odgovornost.«
»Če res želimo govoriti o koristih otroka, jih ne moremo več iskati v pravilnikih, ampak v dejanjih.«
X
Iz teksta se počasi razbira široko ozadje obstoječega stanja.
Družinska dinamika tudi tega primera pa je očitno zelo disfunkcionalna. Zagotovo večgeneracijska. Glavni problem (a ne edini!) pa je očitno mati te ženske, stara mati tega otroka. Tašča tega očeta, ki je avtor teh pisem. Vsi udeleženi pa so del te toksične dinamike odnosov.
So objektivno gledano dobri in slabi tasti in tašče, tudi tukaj je razporeditev po Gaussovi krivulji.
Ampak vprašajmo se, a je v naši kulturi res zgolj naključje med šalami o slabih, celo zlobnih taščah, in realnim stanjem?