Kot oče sem se znašel v svetu, kjer odločitve o otroku sprejemajo institucije, ki ga pogosto niti ne poznajo.

Vsak dan poslušam o »največji koristi otroka«, a prepogosto vidim, da se za temi besedami skrivajo papirji, obrazci in mnenja, napisana brez posluha za resnično življenje otroka.

V zadnjih mesecih sem izkusil, kako se lahko sistem, ki naj bi ščitil, spremeni v stroj, ki boli.

Ko starša izključijo iz pogovorov, ko se poročila pišejo brez celovitega vpogleda v razmere, ko se prehitro verjame eni strani in presliši drugo, se ne škoduje samo staršu – škoduje se otroku.

Otrok ni predmet postopka. Otrok je človek, ki čuti, opazuje in zaznava vse, kar se dogaja okoli njega.

Najbolj boli, ko odrasli, ki naj bi delovali strokovno in sočutno, ne opravijo svojega dela tako, kot bi morali.

Ko se mnenja pošiljajo naprej brez preverjanja, brez vpogleda v prejšnje spise, brez resnega pogovora z obema staršema – potem ni več govora o strokovnosti, ampak o brezbrižnosti.

In za to brezbrižnost plačujejo otroci s svojim otroštvom.

Ne pišem tega zato, da bi iskal krivca.

Pišem, ker vem, da nisem edini starš, ki se počuti nemočnega, ko se v imenu institucij dogajajo napake, ki puščajo trajne posledice.

Pišem, ker si želim, da bi sistem postal bolj človeški – da bi se v vsaki odločbi, v vsakem mnenju in vsakem pogovoru najprej vprašali: Kaj to pomeni za otroka?

Zato pozivam vse, ki delajo v sistemu varstva otrok – socialne delavce, sodnike, strokovnjake –, da pogledajo preko papirja in naslovov.

Da si vzamejo čas. Da poslušajo.

Da razumejo, da za vsakim primerom stoji resnična zgodba in majhno srce, ki samo išče mir, varnost in ljubezen.

In ko mislim nate, moj sin, se mi stisne srce.

Želim si, da bi vedno imel poln krožnik, topel objem in varen kotiček, kjer boš lahko otrok.

Da bi okoli sebe čutil ljudi, ki te znajo poslušati, razumeti in te imeti rad brez pogojev.

Želim, da bi rasel v miru, med prijaznostjo in toplino, kjer boš lahko to, kar si – čuteč, pogumen in radoveden. 

Obljubljam ti, da se bom boril zate in da bom vedno tvoj varen pristan.

Kjerkoli boš, vedno boš našel miren kraj v mojem srcu – kraj, kjer te čaka posluh, objem in zaščita.

Opomba: odprto pismo je objavljeno nepopravljeno, nelektorirano, takšno, kot smo ga prejeli na naš naslov.