Iz osmega člena Evropske konvencije o človekovih pravicah izhaja pravica do stikov otroka z obema staršema. To ureja tudi Konvencija Združenih narodov o otrokovih stikih, ki določa da ima vsak otrok po možnosti pravico, da pozna svoje starše in da ti skrbijo zanj. Določa tudi, da morajo države pogodbenice spoštovati pravico otroka, ki je ločen od enega ali obeh staršev, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema od njih, razen če je to v nasprotju z njegovimi koristmi.

141. člen Družinskega zakonika daje vsakemu otroku pravico do stikov z obema od staršev. Vzpostavlja tudi obveznost tistega od staršev, kateremu je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo, da opusti vse, kar otežuje ali onemogoča stike. Prizadevati si mora za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev.  Torej ne le, da mora opustiti vse, kar otežuje izvajanje stikov, temveč mora tudi aktivno ravnati. V okviru svoje vzgojne naloge mora pri otroku poskušati odpraviti morebitni psihični odpor do stikov. Če starš, pri katerem otrok živi, onemogoča stike z drugim od staršev ter stikov ni mogoče izvajati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, lahko sodišče na predlog drugega od staršev odloči, da se mu odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike in če je le tako mogoče varovati korist otroka.

Namen stikov je, da se zagotovi zdrav in celostni razvoj otroka v samostojno odraslo osebo. Usmerjeni so tudi v preprečitev odtujitve otroka in da se v čim večji meri ohranijo odnosi, ki obstajajo med starši in otroki.

V praksi so pogoste situacije, ko otrok zavrača stike, ker je popolnoma zvest enemu od staršev, medtem ko drugega povsem odklanja. Ravnanje starša, ki povzroči odtujitev z drugim od staršev imenujemo odtujitveni sindrom. Če otrok zavrača stike, to še ni razlog za odvzem pravice do stikov ali odreditev izvajanja stikov pod nadzorom centra za socialno delo. Pomembno je, da sodišče v takih primerih zelo podrobno razišče dejansko stanje in ugotovi razlog odklanjanja. V  ta namen se imenuje izvedenec, ki lahko predlaga tudi psihoterapevtsko pomoč staršem in otroku.

Proces samega odtujevanja ima vsekakor veliko obrazov. Največja žrtev (ki je včasih v boju med materjo in očetom popolnoma spregledana), je vsekakor otrok. Očitki, ki jih en starš navaja drugemu staršu so v praksi zelo pestri. Najhujši je vsekakor simulirani sum spolne zlorabe, ki praviloma povzroči prekinitev neposrednih stikov otroka s staršem brez nadzora strokovnih delavcev v CSD. Seveda je ugotavljanje resnice dolgotrajno, kazenski postopki pa so zelo dolgi. Vse to lahko rezultira v popolni odtujitvi otroka. Pojavlja se tudi očitek nasilnosti enega od staršev do otroka, samovoljnost ravnanja z otrokom, zatrjevanje, da je otrok deležen blatenja drugega starša. Srečujemo se tudi s sklicevanjem na otrokove morebitne zdravstvene težave. Pogosto je tudi navajanje alkoholizma, odvisnosti od različnih drog in deloholičnost enega od staršev. Pomembno je poudariti, da otrokova želja in otrokova korist nista sopomenki in da je vedno potrebno oceniti pristnost otrokovega mnenja. Sodnik mora nujno (vsaj s stopnjo verjetnosti) prepoznati potencialno resnično nevarnost za otroka in jo ločiti od nerealnih subjektivnih prepričanj drugega starša in po potrebi otroka zaščititi z izdajo začasnega ukrepa. Vse s ciljem preprečitve ali vsaj omilitve odtujevanja otrok.

 Kakšne so sploh možnosti tistega od staršev, ki so mu stiki določeni s sodno poravnavo ali sodno odločbo, a se ti ne izvršujejo?

Prva možnost je, da tak starš vloži predlog za izvršbo v skladu z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Praviloma se najprej opravi posredna izvršba (prvi odstavek 238.f člena ZIZ). Pri tem gre za to, da sodišče določi rok za izpolnitev obveznosti tistemu od staršev, ki onemogoča stike. Na predlog lahko sicer določi tudi plačilo določenega denarnega zneska namesto izpolnitve stika. S sklepom o izvršbi sodišče določi tudi denarno kazen za primer, ko starš stika ne omogoči, največ do 10.000 evrov. Ob tem se vsekakor pojavi pomislek glede prisiljevanja z denarnimi kaznimi, saj se stik v tem primeru sploh ne izvede. V izjemnih in posebej utemeljenih primerih pa lahko sodišče dovoli neposredno izvršbo, če je to nujno za zagotovitev varstva koristi otroka in če posredna izvršba ni bila uspešna. Otrok se tako odvzame osebi, pri kateri je v času opravljanja izvršbe ter se ga izroči osebi, ki ima pravico do stikov. Izvršbo opravi izvršitelj ob navzočnosti strokovno usposobljenega delavca, ki ga določi sodišče. Lahko se zahteva tudi pomoč policije. Če strokovno usposobljeni delavec ob opravljanju izvršbe ugotovi, da otrok nasprotuje stikom, in oceni, da izvršba z odvzemom iz izročitvijo otroka ne bi bila v skladu z varstvom intresov otroka, lahko odstopi od oprave izvršilnega dejanja in o tem obvesti izvršilno sodišče.

Če so enemu od staršev stiki onemogočeni, lahko vloži tudi tožbo za plačilo odškodnine zaradi kršitve osebnostne pravice do stikov z otrokom pod pogojem , da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je pravica do stikov z otrokom osebnostna in starševska pravica, ki jo Ustava RS uvršča med človekove pravice in temeljne svoboščine. V eni od zadev je na primer poudarilo, da je protipravno materino ravnanje, ki je s čustvenimi pritiski in prisilo manipulirala z otrokom ter tako s svojim ravnanjem povzročila ukoreninjen odpor obeh sinov do očeta, kar je imelo za posledico ne samo odtujitev otrok, temveč tudi dolgoročno skalitev odnosov med očetom in njegovima sinovoma. Takšno stanje je po mnenju sodišča primerljivo z dejanskim odvzemom otrok. Tako materino ravnanje se je štelo tudi za vzrok očetovih duševnih bolečin (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 14/2016 z dne 30. 11. 2017). Za povračilo nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice do stikov se uporabljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti, kar pomeni, da se upošteva tudi morebitni prispevek oškodovanca. Tako se lahko sorazmerno zmanjša odškodnina, če je tisti izmed staršev, ki je sicer sam žrtev odtujitvenega sindroma, otroka zanemarjal, neredno vzdrževal stike ali drugače izkazoval nenaklonjenost do otroka. Pri tem gre seveda za odgovornost za nepremoženjsko škodo, ki jo je mogoče prisoditi ne le za že nastalo škodo, ampak tudi za bodočo škodo (tisto, za katero je po normalnem teku dogodkov gotovo, da bo nastopila).

Odškodninsko odgovornost za neizvrševanje stikov lahko doleti tudi državo. Države imajo namreč pozitivno dolžnost, da omogočajo stike starša in otroka, zato morajo nacionalni organi opraviti vse razumno pričakovane ukrepe, da omogočijo združitev starša in otroka. Država mora uporabiti aktivne ukrepe, kot so družinska terapija in poskrbeti za vzpostavitev komunikacije med materjo in očetom, ki potencialno rezultira v vzpostavitvi takih stikov z otrokom, ki so mu tudi v največjo korist.

Če eden od staršev onemogoča stika z otrokom, je to lahko tudi razlog za odvzem varstva in vzgoje ter za zaupanje otroka v varstvo in vzgojo drugemu od staršev pod pogojema, da bo ta starš omogočal stike drugemu od staršev in da je la tako mogoče varovati korist otroka. V eni od zadev je sodišče štelo, da so podani utemeljeni razlogi za določitev druge osebe, ki bo skrbela za varstvo in vzgojo otroka, le tedaj, če so se razmere pri tistem od staršev, ki sta mu bila varstvo in vzgoja že naložena s sodno odločbo, trajno spremenile do tolikšne mere, da bi to zanesljivo dolgoročno škodilo otroku (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 646/2005 z dne 16. 2. 2006). 

V praksi se pojavljajo primeri, ko socialna inšpekcija ugotovi, da se center za socialno delo na primer ni opredelil do ugotovitve, da zlasti mati ni ravnala v največjo korist otroka, da ni razrešil odnosa med staršema, niti ponudil pomoči družini, ni ocenil odnosa staršev matere, ki sta živela z otroki in ni zavaroval največje koristi otrok, temveč zgolj upošteval voljo matere. Najpomembnejše kar izhaja iz slovenske sodne prakse in nam je lahko v pomoč na tem področju je:

• Sodišče lahko pravico do stikov odvzame ali omeji samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokovih koristi (sklep Višjega sodišča v Celju, št. 662/2014 z dne 4. 12. 2014);
• sodišče poudarja nesporno enakopravnost staršev v odnosu do otrok tudi pri izvajanju stikov, ki naj glede časa in kraja izvedbe oba starša obremenjujeta enako (sklep Višjega sodišča v Ljubljani, št. IV Cp 514/2017 z dne 16. 3. 2017);
• stiki ne smejo predstavljati za otroka psihične obremenitve oziroma prisile. Pomembno je izvedensko mnenje, zakaj otrok odklanja stike-ali je to res njegovo samostojno stališče ali je to nastalo pod vplivom drugega starša (sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 3437/2009 z dne 21. 10. 2009);
• sodišče upošteva kot ključno okoliščino izjavo otroka in presoja ali je volja otrok pristna in otroku v korist (če ni izdelano izvedensko mnenje). Ni pa mogoče vedno enačiti izražene volje otroka z otrokovimi koristmi, čeprav ima izraženo mnenje otroka pomembno dokazno vrednost (Višje sodišče v Ljubljani št. IV Cp 858/2017 z dne 12. 4. 2017);
• pri ukinitvi stikov med starši in otroki se vedno upošteva načelo varovanja otrokovih koristi (sklep Višjega sodišča v Celju št. 640/2016 z dne 24. 11. 2016).

VIRI

Antloga, Alenka: Kršitev pravice do družinskega življenja zaradi nezadostne aktivnosti države pri vzpostavitvi stikov, v Pravna praksa, 18. 7. 2019.

Burkelc, Frida: Odtujevanje otroka od drugega starša po razpadu družine, v Pravna praksa, 14. 11. 2019.

Weber, Nana: Komentar družinskega zakonika, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2019.