💔 KJE SO KORISTI OTROKA?

Kje so meje odgovornosti, ko institucije, ki bi morale varovati otroke, same postanejo vir krivice?

Ko center za socialno delo zatisne oči pred nasiljem, alkoholom, drogo, duševnimi težavami, zanemarjanjem in zamolčanimi dejstvi — in kljub temu sodišču predstavi okolje kot vzpodbujajoče in primerno, se mora vsak od nas vprašati:

Kam smo prišli kot družba?

Kritično vprašanje v tem primeru je naslednje:

Kako je mogoče, da dve strokovni mnenji, izdani v okviru istega primera in temelječi na enakih dejstvih, ocenjujeta otrokovo okolje tako drastično različna?

Strokovni delavec, ki je primer podrobno spremljal in dobro poznal zgodovino primera, je jasno opozoril na neustreznost okolja pri materi ter predlagal ukrepe, ki bi otroku zagotovili varnost, stabilnost in pogoje za zdrav razvoj.

Kljub temu je po prevzemu primera drugega strokovnega delavca, v manj kot enem tednu, sodišču posredovano mnenje, ki isto okolje ocenjuje kot vzpodbujajoče in primerno.

Razlika med mnenjema nastaja brez novih dejstev, brez dodatnih opažanj in brez vključitve očeta v postopek, čeprav zakon zagotavlja njegovo sodelovanje.

Takšna nepojasnjena sprememba strokovne ocene, ki neposredno vpliva na otrokovo življenje, odpira resna vprašanja o strokovni nepristranskosti, doslednosti in predvsem o tem, ali odločitve res sledijo najboljšemu interesu otroka.

Rezultat tega postopka je tragično jasen:

Otrok je prikrajšan za stik z očetom — stik, ki ni privilegij odraslih, ampak temeljna otrokova pravica.

Z zavlačevanjem, izključevanjem in spreminjanjem strokovnih mnenj otrok doživlja čustveno škodo, izgublja občutek varnosti, stabilnosti in zaupanja v odrasle, ki bi ga morali zaščititi.

Nezaslišano je, da tisti, ki bi morali zaščititi najranljivejše, namerno ali brezbrižno kršijo zakone in delujejo iz občutka nedotakljivosti.

V sistemu, kjer nadzorne službe pogosto ščitijo prav njega, ne pa otroka ali posameznikove pritožbe, vsak napačen podpis, vsaka selektivna odločitev in vsak zamolčan dopis otroku krade del otroštva, varnosti in čustvene stabilnosti.

To ni le malomarnost – to je zloraba zaupanja, sistematično zanemarjanje in kršitev temeljnih pravic.

Ko tisti, ki bi morali zaščititi najranljivejše, postanejo del problema, se otrok dnevno bori s posledicami odraslih, ki so dolžni skrbeti zanj.

To ni socialno delo – to je kruta realnost institucije, ki raje ščiti sebe kot otroke.

To ni varstvo otroka.

To je kršitev njegovih pravic in zanemarjanje njegovega čustvenega ter socialnega razvoja.

Otrokove koristi niso v osebnih zamerah, v selektivnem branju dokumentov ali v birokratskih igrah odraslih.

Otrokove koristi so v varnosti, ljubezni, stabilnosti in priložnosti za stik z obema staršema.

Ne pišem tega iz jeze, temveč iz odgovornosti in ljubezni do otroka.

Ker otrok nima glasu v postopkih, ki ga neposredno zadevajo, moramo spregovoriti mi.

Sistem, ki ne ščiti otrokove koristi in ignorira njegovo pravico do stika, ne izpolnjuje svoje osnovne funkcije.

📣 Otrok ne sme biti orodje.

Otrok ne sme trpeti zaradi osebnih maščevanj ali birokratske brezbrižnosti.

Njegova pravica do stika, varnega okolja in zdravega razvoja je temeljna vrednota, ki mora biti vedno na prvem mestu.

In ključno vprašanje, ki ostaja:

Ali bo kdo od strokovnih delavcev kdaj prevzel odgovornost za svoja namerna ali brezbrižna dejanja, ki škodujejo otroku?

Ker v praksi se dogaja nekaj, kar bi moralo pretresati vsakega, ki nosi naziv strokovni delavec.

Namesto da bi bili zaščitniki otrok, so nekateri postali varuhi lastnih napak.

Namesto da bi sledili zakonom in etičnim kodeksom, zlorabljajo zaupanje sistema, prikrivajo dejstva, odločajo selektivno in zavestno delujejo v škodo otroka.

Njihova brezbrižnost ni le napaka – je dejanje z neposrednimi posledicami, saj vsak napačen podpis, vsaka pristranska ocena in vsaka zamolčana informacija otroku vzame del otroštva, varnosti in čustvene stabilnosti.

Ko tisti, ki bi morali zaščititi najranljivejše, postanejo del problema, sistem izgubi svoj smisel.

To ni več socialno delo – to je zanemarjanje pod krinko stroke.

Otrokova pravica do stika, varnega okolja in zdravega razvoja ni zgolj črka na papirju – je življenje, ki ga vsak dan čuti konkretno bitje.

Dokler posamezniki v institucijah ne bodo prevzeli osebne, moralne in strokovne odgovornosti, bodo njihove odločitve še naprej rušile življenja, namesto da bi jih gradile.

#PravicaDoStika #KjeSoKoristiOtrok #OtrokNiOrodje #ResnicaZaOtroke #NeMolčimo

Pod črto: tako kot prvo odprto pismo, tudi to objavljam nelektorirano. Pošiljatelja ne bom razkril, se pa z njegovim mnenjem strinjam. Če ste morda spregledali prvo odprto pismo:

Odprto pismo o sistemu, ki pozablja na otroke