V prispevku bom predstavila tri zgodbe očetov, ki prikazujejo težavno in dolgotrajno pot do zadoščenja. Le tega so namreč morali poiskati pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki je vsakemu izmed njih tudi prisodilo odškodnino. Iz primerov izhajajo pomembne ugotovitve ESČP na področju družinskega prava in odgovornosti države. Želim si pa, da predvsem služijo kot vzpodbuda, da je vedno potrebno vztrajati in iti naprej (čeprav včasih vse tja do ESČP).

A. V. proti Sloveniji, št. 878/13, 9. april 2019

Gre za primer očeta, ki je imel z M trojčke.  Sklenila sta dogovor glede stikov, ki so prvotno potekali uspešno. Kasneje je M sporočila Centru za socialno delo (v nadaljevanju CSD), da želi prekinitev stikov, saj naj bi negativno vplivali na otroke.  CSD je predlagal individualno terapijo obema staršema. Oče je nato vložil vlogo za določitev stikov na sodišče. Njun prvotni dogovor sta potrdili tako prvo- in drugostopenjsko sodišče. CSD je med tem predlagal prekinitev stikov med očetom in njegovimi otroki. Prvostopenjsko sodišče je to zahtevo zavrnilo. Posledično jih ni prekinilo, temveč določilo stike pod nadzorom CSD. Po pogovoru z otroki je CSD pritožnika obvestil, da stike odpoveduje, saj bi pomenili preveliko psihično obremenitev za otroke. Prvostopenjsko sodišče je v ponovnem postopku že izdalo začasno odredbo, s katero je prekinilo stike in ki jo je drugostopenjsko sodišče tudi potrdilo. Kasneje je tudi odločilo o prekinitvi stikov. Tudi drugostopenjsko sodišče je to odločitev potrdilo. Zanimive so kasnejše ugotovitve socialne inšpekcije, ki je izdala poročilo o opravljenem nadzoru nad delom CSD, v katerem je navedla, da center:

– ni opredelil ugotovitve, da starša, zlasti mati, nista ravnala v največjo korist otrok;

– ni razrešil odnosa med staršema;

– staršema ni ponudil pomoči družini (pomoč za dom) in osebne pomoči;

– ni ocenil odnosa staršev (matere) M, ki sta živela z otroki;

– ni zavaroval največje koristi otrok, temveč je upošteval voljo M;

– ni ocenil, kako dobro so otroci pripravljeni na stike.

Pri tem seveda napačno presodil o prekinitvah stikov, obeh staršev tudi ni obravnaval enako, otroke pa obremenjeval z odločanjem o stikih.

Iz slovenske sodne prakse pa izhaja, da:

– lahko sodišče pravico do stikov odvzame ali omeji samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokovih koristi (na primer sklep Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 662/2014, z dne 4. decembra 2014);

– bi v primeru ohranjanja zgolj minimalnega obsega stikov sčasoma vodilo v poslabšanje odnosa med staršem in otrokom ter v njihovo odtujitev, saj ni bilo izkazano, da stiki ne bi bili otroku v korist – sodišče poudarja nesporno enakopravnost staršev v odnosu do otrok tudi pri izvajanju stikov, ki naj glede časa in kraja izvedbe stikov oba starša obremenjujejo enako (glej 8. točko sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 514/2017, z dne 16. marca 2017);

– stiki ne smejo predstavljati za otroka psihične obremenitve oziroma prisile. V tem delu je pomembno tudi izvedensko mnenje, zakaj otrok odklanja stike – ali je to njegovo avtonomno stališče ali zaradi vpliva drugega starša (sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 3437/2009, z dne 21. oktobra 2009);

– sodišče upošteva kot ključno okoliščino izjavo otrok in presoja, ali je volja otrok pristna in otrokoma v korist (če ni izdelano izvedensko mnenje). Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi pod opr. št. IV Cp 858/2017 z dne 12. aprila 2017 poudarilo, da: “izražene volje otroka ni mogoče vedno enačiti z otrokovimi koristmi, čeprav ima izraženo mnenje otroka pomembno dokazno vrednost”;

– je treba stike začasno prepovedati, kadar pomeni za otroka hudo čustveno obremenitev in emocionalno stisko, saj ogrožajo otrokov osebnostni razvoj (sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 1979/2009, z dne 2. septembra 2009);

– pri ukinitvi stikov med starši in otroki sodišče vedno upošteva načelo varovanja otrokovih koristi (sklep Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 640/2016, z dne 24. novembra 2016).

Konvencija o otrokovih pravicah določa kot osnovno vodilo največjo korist otroka oziroma pravico otroka, da izrazi svoje mnenje in da ima stike z obema staršema, razen kadar mu to ne bi bilo v korist.

Oče se je v tem konkretnem primeru obrnil na Evropsko sodišče za človekove pravice. Zatrjeval je, da sta prvo- in drugostopenjsko sodišče ravnali arbitrarno, ko nista upoštevali vpliva matere na otroke in nista izvedli družinske terapije, prekinitev stikov pa naj ne bi bila v skladu z načelom sorazmernosti. Navajal je tudi pristransko ravnanje centra, ki otrok ni ustrezno pripravil na stike. Center in sodišča so imeli pozitivno obveznost spodbujati stike med njim in otroki, kot je izhajalo tudi iz poročila socialne inšpekcije. Menil je, da stiki, izvedeni pod nadzorom centra, ne bi koristili otrokom. Zartjeval je torej kršitev pravic iz 8. Člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

ESČP je poudarilo, da je temeljni element pravice do družinskega življenja prav pravica do stikov med starši in otroki. Prekinitev stikov seveda predstavlja poseg v to pravico in krišitev 8. člena EKČP, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi. Odločitev sodišča glede prekinitve stikov je bila spoznana kot taka, da je v skladu z zakonom. Pri presoji ali je tak ukrep nujen v demokratični družbi pa je ESČP presojalo, ali so nacionalni organi sprejeli vse ukrepe za vzpostavitev stikov, ki bi se v konkretni situaciji lahko razumno zahtevali. Poudarilo je tudi, da mora država v takšnih postopkih ravnati hitro, saj lahko pride do odtujitve med svojci.

Kritiziralo je delo CSD, ker naj bi svoje naloge opravljal pomankljivo. Očitana mu je bila tudi pristranskost v odnosu do M. Ugotovilo je, da pritožnik ni bil nikoli ocenjen kot neprimeren za vzpostavitev stika z otroki. Sam je celo predlagal ukrepe, pri čemer ga CSD ni upošteval. Center torej po ugotovitvi ESČP ni sprejel potrebnih ukrepov, s katerimi bi lahko odpravil negativni odnos do očeta, od katerega so se otroci oddaljevali.

Vzrok za neuspeh pri vzpostavitvi stikov je bilo vsekakor pomanjkanje sodelovanje M, vendar to nikakor ni zadosten razlog za opustitev ukrepanja države. Dolžnost države je namreč, da sprejme VSE pozitivne obveznosti, da bi zagotovila pravico do družinskega življenja. Zato ni bilo vzpostavljeno pravično ravnovesje med očetovo pravico do družinskega življenja in ciljem, ki naj bi ga država zasledovala, tj. največja korist otroka. Država bi morala sprejeti aktivne ukrepe, kot je na primer družinska terapija in tako vzpostaviti uspešne stike med otroki in očetom, ki bi jim bili v korist. ESČP je tako očetu-pritožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 20.000 evrov ter priznalo stroške v višini 3.700 evrov.

K. proti Sloveniji, št. 41293/05, 7. julij 2011

Oče je ob razvezi pridobil pravico do stikov s svojo hčerko. Leta 2005 je mati začela stike preprečevati, vložila pa je tudi kazensko ovadbo zaradi spolnega napada na hčerko. Oče je takoj pričel s postopkom za dodelitev skrbništva. Sodišče je zaradi teka kazenskega postopka z začasno odredbo omejilo stike na enkrat tedensko ob navzočnosti delavca CSD. Iz izvedenskih mnenj je izhajalo, da otrok ne kaže nobenih znakov spolnih zlorab in da sta oba starša primerna za vzgojo. Prvostopenjska oprostilna sodba je bila leta 2008 potrjena. Oče se je obrnil na ESČP, kjer je med drugim zatrjeval kršitev pravice do družinskega življenja, ker je kazenski postopek tekel predolgo. Pomanjkanje rednih stikov s hčerko je vplivalo na njun odnos in njen psihološki razvoj.

ESČP je ugotovilo, da se kazenski postopek res ni končal v razumnem roku. Problematično je, da je sodišče izdalo sklep o preiskavi šele po šestih mesecih od podane zahteve državnega tožilca in da je razpisalo prvo obravnavo šele eno leto in pet mesec po vložitvi obtožnega predloga. Takšno triletno odločanje sodišča je očetu zmanjšalo možnost uživanja pravice do družinskega življenja. Zlasti pa je nedopustno, da je prišlo do zamud zaradi kroženja spisov med pravdnim in kazenskim sodiščem. ESČP je odločilo, da Slovenija tako ni izpolnila svojih pozitivnih obveznosti za uresničevanje pravice do družinskega življenja po 8. členu EKČP. Očetu je priznalo 6.000 evrov odškodnine.

Eberhard in M. proti Sloveniji, št. 8673/05 in 9733/05, 1. december 2009

Oče je pred ESČP vložil pritožbo proti slovenskim oblastem, saj mu te niso zagotovile stikov s hčerjo, do katerih je bil upravičen skladno z upravno odločbo. V njegovem primeru je mati ( ki je sicer dobila skrbništvo), preprečevala stike z otrokom. Bila je sicer izdana odločba, s katero je bil določen obseg stikov očeta s hčerko. Te pa mati ni spoštovala. Oče je začel postopek za izdajo začasne odredbe o zagotovitivi stikov, ki bi jo moralo sodišče izdati v treh dneh. Izdalo jo je šele tri leta kasneje. Takrat je oče zahteval izršbo, vendar sodišče ni ukrepalo. Oče svojega otroka tako ni mogel videti, ker mu mati tega ni dovolila, čeprav imamo v slovenski zakonodaji več mehanizmov, ki naj bi zagotavljati hiter in učinkovit postopek v takih primerih.

ESČP je ugotovilo hudo kršitev pravice do družinskega življenja očeta (ponovno 8. člen EKČP) hkrati pa je bila kršena tudi pravica otroka.  Oče s hčerko ni imel kontakta več kot štiri leta. Prejel je odškodnino v višini 7.500 evrov iz naslova nematerialne škode in 3.000 evrov sodnih stroškov.

Že na prvi pogled vse skupaj deluje nekoliko absurdno. V slovenskem pravnem redu namreč obstoji vsa potrebna zakonodajo ki pa je očitno v določenih primerih zgolj mrtva črka na papirju. A je potrebno res iti vse do ESČP, da slovenska sodišča to tudi dejansko upoštevajo? Zgoraj opisani sodni primeri niso osamljeni.  Slovenija se je že večkrat znašla v postopku pred ESČP zaradi predolgotrajnih postopkov, nepravilnega postopanja organov in kršitve 8. člena EKČP, ki ureja pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Gre zgolj naključno za tako veliko število teh primerov? Ali gre za neko sistemsko težavo, kateri bi morali posvetiti veliko več pozornosti, predvsem zaradi zmanjševanja pravne varnosti, ugleda same države in konec koncev nepopravljive škode, ki s tem lahko nastane in je takšna ali drugačna odškodnina nikakor ne odpravi.  

VIRI

Kukec Bojan, Slovenija kršila pravico do družinskega življenja z neizvršitvijo odločbe o stikih z otrokom, Odvetnik, št. 46, 2009, str. 25.

Marolt Nadja, Ukrepi za varstvo otrokove koristi po Družinskem zakoniku, Odvetnik, št. 85, 2018, str. 58.

Weber Nana, Predolg kazenski postopek krši pravico do družinskega življenja, Pravna praksa, št. 33, 2011, str. 28.