Lažna ovadba o zlorabi otroka se lahko pojavlja kot učinkovito sredstvo v sporu med staršema. Zlorabo naj bi zakrivil oče, ki je lahko posledično zaradi dolgotrajniih postopkov dalj časa (tudi dve leti in več) ločen od svojega otroka. Oče je tako popolnoma izključen iz že tako neurejene družinske situacije ter stigmatiziran s spolno zlorabo. O nepopravljivih posledicah, ki iz tega izvirajo, ne bom izgubljala besed.

Na to problematiko je med drugim opozoril tudi odvetnik Boštjan Verstovšek, ki sam pravi, da so ovadbe zaradi domnevnih spolnih zlorab otrok zoper očete postale izredno učinkovito sredstvo za preprečevanje stikov med očeti in otroci. “Pristojni organi so s to problematiko zelo dobro seznanjeni in vedo, da gre za zlorabo postopkov, katerih namen je zgolj preprečitev stikov med otroci in tistim od staršev, ki mu otrok ni dodeljen, a se takšna praksa še naprej dopušča,” opozarja odvetnik. Hkrati pa poudarja, da bi lažne prijave pedofilije lahko zmanjšali, če bi starše, ki jih podajajo, dosledno preganjali zaradi krive ovadbe, kar pa se žal dogaja zelo redko.

Nedvomno je namerna lažna ovadba moralno hudo sprevrženo dejanje. Kot kaznivo dejanje je opredeljena v 283. členu KZ-1: 

»(1) Kdor koga naznani, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ve, da ga ni storil, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor podtakne sledove kaznivega dejanja ali kako drugače povzroči, da se uvede kazenski postopek za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, zoper nekoga, za katerega ve, da ga ni storil.

 (3) Kdor se sam naznani, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, čeprav ga ni storil, se kaznuje z denarno kaznijo.

(4) Enako se kaznuje tudi, kdor naznani, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, čeprav ve, da tako dejanje ni bilo storjeno.«

Gre za kaznivo dejanje, za katerega se zahteva naklep, kar pomeni, da ni možno izvršiti kaznivega dejanja krive ovadbe iz malomarnosti. Storilec se mora zavedati, da oseba, ki jo naznani, ni storila kaznivega dejanja, prav tako pa mora vedeti, da prijavlja kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti.

Težava s katero se srečamo v praksi je, da so pojavne oblike lažnih ovadb zelo različne. Ne gre namreč vedno za zavestno lažno ovadbo spolnih zlorab otrok. Posledično določenega dejanja ne moremo subsumirati pod kaznivo dejanje krive ovadbe. Zelo problematično je tudi dokazovanje. V zelo redkih primerih se da dokazati, da je ovaditelj vedel, da naznanja osebo, ki spolne zlorabe ni izvršila. Mati lahko vedno zatrjuje, da je to storila zaradi pretirane skrbi za dobrobit otroka in na primer njegovega čudnega obnašanja.

Sindrom medstarševske ovadbe

Avtorji govorijo o sindromu medstarševske ovadbe (Parental Alienation Syndrom – PAS), ki ga opredeljujejo kot motnjo, do katere prihaja primarno v povezavi s skrbništvom nad otrokom in se kaže v otrokovih obtožbah, usmerjenih proti (običajno) očetu, s katerim ne živi, a se ta poteguje za skrbništvo. Po njihovem ga opredeljuje osem značilnih znamenj:

– akcija je usmerjena proti tistemu od staršev, s katerim otrok ne živi;

– vsebina obtožb je smešna, nenavadna, pretirana, absurdna;

– otrok nima težav pri opisovanju dejanj;

– otrokove izpovedi so brez čustvene spremljave;

– v otrokovih opisih je opazno povzemanje izjav tistega od staršev, s katerim živi;

– obtožujoči in okolje, ki ga podpira, kaže neomajno vero v resničnost otrokovih izpovedi;

– obtoženi je potegnjen v konflikt, ko se mora braniti;

– obtožba je razširjena na družino obtoženega.

Avtorji menijo, da s tako ovadbo starši poskušajo očrniti nasprotno stran, da bi v boju za skrbništvo posledično lažje zmagali. Vsekakor gre v takem primeru za hudo obliko zlorabe otroka, saj je manipulacija z otrokom uporabljena za dosego lastnih ciljev odraslega.

Izvor lažnega obtoževanja s strani otroka zoper očeta avtorji vidijo predvsem v štirih možnih situacijah:

– otroku “možgane opere” tisti od staršev, ki si je izmislil incest, da bi s prepovedjo stikov drugega od staršev kaznoval in otroka oddaljil od njega;

– otroku nepretrgano postavlja sugestivna vprašanja v zvezi s spolnimi dejanji, vse dokler otrok pod vplivom nenehnih ponavljanj ne sprejme iluzije za resničnost (zlasti v simbiotskem razmerju s tistim od staršev, s katerim živi, kar v stroki označujemo s francoskim izrazom folie â deux – norost v dvoje);

– otrokovo zatrjevanje spolne zlorabe sloni tudi na njegovi domišljiji;

– otrok lahko obtožuje tudi zaradi potrebe po maščevanju.

Lažno obtožbo lahko v praksi prepoznamo po določenih znakih. Otrok opisuje na splošno, brez podrobnosti. Značilno je pretiravanje in domišljijski vložki. Otrok pripoveduje brez zadržkov in pričakovane čustvene spremljave. Zgodbo najraje navaja v prisotnosti matere, ko pa je v stiku z očetom se njegove navedbe nekoliko spremenijo. Pokaže se razlika med obtožbami, ki jih izreka, in odnosom, ki ga dejansko goji do obtožene strani. Otrok govori o zlorabi z materinim odobravanjem. Značilnost je tudi paranoična in histerična osebnost matere.

VIRI

Rakovec-Felser Zlatka, Ima prijava spolne zlorabe lahko elemente zlorabe otroka?, Pravna praksa, št. 24-25, 2014, str. 11.

Marčeta Vida, Lažne ovadbe spolnih zlorab otrok, magistrska naloga.

Berdon Sven, Obtožba o zlorabi otroka kot učinkovito “orožje” v sporu med staršema, dostopno na: https://www.dnevnik.si/1042462021.