Kaj pravijo raziskave o družinskem nasilju?

V Društvu očetov Slovenije se dnevno srečujemo s skoraj vsemi pojavnimi oblikami družinskega nasilja ter ugotavljamo, da je dejansko stanje v mnogočem drugačno kot ustaljeno prepričanje.

Najprej želimo poudariti, da vsekakor obsojamo vse vrste družinskega nasilja, še sploh ker ima lahko nasilje hude dolgoročne posledice za žrtve. Zaradi kompleksnosti potrebno obravnavati celostno. Zato je potrebno paziti z določenimi politikami, saj imajo lahko nepredvidljive učinke in vprašanje nasilja nikakor ni možno enostavno reševati, včasih politike lahko povzročajo celo neželjene pojave – glej npr. Nordijski paradoksa glede partnerskega nasilja[1]. Pozivamo torej vse, da se problematike nasilja lotimo odgovorno, premišljeno, celostno in ne na način, ki bo lahko povzročil še več stereotipov, demonizacije, lova na čarovnice, krivic in škode v odnosih med moškimi in ženskami.

O družinskem nasilju v Sloveniji…

Poglejmo si najprej raziskavo, ki so jo kot »raison d’etre« ženske organizacije kot znanstveni temelj in opravičenje oglaševalske kampanje »Znamenja«. Poglejmo nosilni stavek z zadnje serije plakatov, ki smo jih dobili namesto opravičila: »Raziskave med odraslimi v družini kažejo, da so v več kot 90 odstotkih žrtve ženske, povzročitelji pa moški«.

Ugotovitev naj bi sledila iz »Nacionalne raziskave o nasilju v zasebni sferi in v partnerskih odnosih«[2] iz leta 2010, kjer so spraševali 3.000 žensk!?!?. Še enkrat – počasi: 3000 žensk so vprašali, kdo je povzročitelj nasilja nad ženskami. Odgovorilo je le 25% vprašanih udeleženk (z razumno verjetnostjo domnevamo, da v takem primeru ne povsem reprezentativne) in v 90% je bil odgovor »moški«. Ne ženska, ne marsovec – moški. V večini primerov. Enako kot je bil v večini primerov partnerski odnos respondentke verjetno sestavljen iz ženske in moškega ne iz dveh žensk ali ženske in marsovca (mimogrede, raziskave ne kažejo, da bi bilo med lezbičnimi pari kaj manj nasilja, prej obratno[3]).

Pod črto: raziskava ni raziskovala kdo je povzročitelj kakšnega nasilja v družini ampak kdo je povzročitelj nasilja NAD ŽENSKAMI. Uporaba take raziskave kot podlago »Znamenj« je povsem nestrokovno in nesprejemljivo. Če take ugotovitve razširjajo tudi raziskovalci ali raziskovalke, je to raziskovalno –etično zelo sporno in celo prepovedano, saj kot sledi npr. iz Etičnega kodeksa Univerze v Ljubljani: »Pri komuniciranju s splošno javnostjo in splošnimi mediji je treba ohranjati standarde poštenosti, verodostojnosti in odgovornosti. Treba se je upreti slehernemu poskusu napihovanja pomembnosti in praktične uporabnosti izsledkov.«

Tudi sicer je o tej raziskavi le malo znanega, saj sem na internetu našel objavljeno le končno poročilo ne pa tudi celotnega teksta poročila. Podatki v raziskavi so iz leta 2009 in morali bi upoštevati vsaj dejstvo (makro trend), da v zadnjih letih število prijav nasilja nad ženskami upada, na drugi strani pa se viša število kaznivih dejanj, ki jih naredijo ženske[4].

O metodološki spornosti in zastarelosti te raziskave, predvsem pa uporabi njenih rezultatov za demonizacijo moških naj bi bile ženske organizacije in mediji opozorjeni že konec decembra 2020 ob začetkih promocij (ne)nasilja med pandemijo. Očitno pa je, da v pomanjkanju drugih virov, ki bi potrdili njihove pretirane trditve, ni bilo druge možnosti kot uporabiti navedeno.

Za uvid celovitejše slike nam že hitro iskanje po internetu razkrije doktorsko disertacijo J. Cerarja »Nasilje žensk v partnerskem odnosu«[5] iz leta 2017. Vzorec >400 odgovorov je sicer majhen a dovolj reprezentativen da ga lahko uporabimo. Lestvica konfliktnih taktik (ki tudi v tujini dosega podobne rezultate) ugotavlja naslednje rezultate: statistično pomembnih razlik med spoloma, razen pri spolnem nasilju, sploh ni bilo ugotovljenih!

Primerljivo sliko kažejo tudi izsledki ankete, ki jo je med člani Društva očetov Slovenije opravil D. Rutar februarja 2021[6]. Podatki so več kot sveži, zaradi 138 respondentov pa tudi reprezentativni, rezultati pa šokantni: 55% mater očetu onemogoča dostop do informacij o otroku (ocene, zdravstveno stanje). Več kot polovica (53%) mater pa je očetom grozilo, da jih bodo uničile, od tega jih je bila polovica groženj z nasiljem in smrtjo.

16% mater je z moškimi fizično obračunavala, kar 15% mater je angažiralo kriminalce za fizični obračun z očeti njihovih otrok. Očetje pričajo, da so bili pretepeni do nezavesti, zdravljeni na intenzivnih negah s težkimi telesnimi poškodbami. V teh 18 primerih so tudi znaki naročenih poskusov naklepnih umorov očetov lastnih otrok.

Kako pa se to nasilje nad anketiranci odraža v sodnih in policijskih statistikah? 79% žensk po ločitvi blati očeta v socialni okolici ali nagovarja na dejanja v škodo očeta, 57% mater lažno ovadi očete za družinsko nasilje pri čemer 10% mater ovadi očeta za najbolj zavržno dejanje spolnega nasilja (pedofilije). Od vseh vloženih ovadb jih je bilo kar 66% zavrženih! 0% lažnih ovadb je bilo sankcioniranih! Moški so kar 2,5-krat bolj verjetno kaznovani kot ženske (razmerje med število izrečenih kazni in podanih ovadb), saj se 30% mater kazni izogne, čeprav bi jo moški za isto dejanje dobil (najbolj pogosto vidno pri kaznih zaradi nespoštovanja sodnih odredb). Kaže se vzorec, da sodnice moške dodatno kaznujejo z višjimi preživninami v primeru ovadb nasilja. Anketa pokaže, da je povprečna preživnina očeta v društvu tretjino višja od slovenskega povprečja.

Družinsko nasilje v tujini…

Začnimo z Wikipedio, ki nam pove da moški v partnerskem odnosu doživljajo nasilje v 29%, ženske pa v 35%[7]. Na DomesticViolenceresearch.com so pregledali veliko število raziskav in naredili povzetek[8]: 23% žensk in 19.3% moških doživi partnersko nasilje.

V Združenem kraljestvu opozarjajo[9] »družinsko nasilje je pogosto videno kot problem ženska žrtev / moški nasilnež toda iz dokazov izhaja, da je to napačna slika«. Iz zadnje raziskave sledi, da opozorilo velja tudi v času COVID-a saj podatki iz leta 2019/20 kažejo sledeče[10]: 9.3% moških in 20.8% žensk je bilo žrtev nasilja s strani svojih partnerjev. Če upoštevamo samo starejše od 16 let je ta delež 6.3% moških in 14.7% žensk. 2.1% moških in 4.9% žensk je doživelo nespolno nasilje partnerja (vsaka tretja žrtev je torej moški). 0.8% moških in 1.4% žensk je bilo žrtev fizičnega nasilja. Ločeni doživijo petkrat(!) več nasilja (6.7% moških / 11.5% žensk) kot poročeni (1.3% moških / 2.5% žensk. V letih 2017/2018 je poskušalo samomor storiti 11% moških in 7.2% ženskih žrtev (primer za Slovenijo 2019 je samomor storilo 307 moških in 87 žensk). 49% moških in 19% žensk nasilja ne prijavi – ženske prijavijo nasilje trikrat(!) pogosteje kot moški pri čemer delež prijav moških že več let upada.

V Avstraliji nad nasiljem nad moškimi že bdi vladna organizacija[11] katere spletni naslov pove veliko: »Eden od treh«[12]

Danska raziskava[13] nasilja nad otroci iz leta 2016 sicer ne ugotavlja nasilja med moškimi in ženskami, vendar pa na vzorcu naključno izbranih 4000 sedmošolcev najdemo pretresljive ugotovitve: 29% otrok je bilo doma izpostavljenih bolj ali manj hudemu nasilju enega od staršev. Matere (21%) so večkrat lažje nasilne kot očeti (18%), pri težjih nasilnih dejanjih sta spola izenačena. Otroci domačinov so bolj izpostavljeni lažjemu nasilju (28%) kot otroci prišlekov (23%) vendar pa se pri težjem nasilju obrne (domačini 9%, tujci 15%). 44% nasilja nad otroci ni prijavljenega nikomur, niti prijateljem ali zaupnikom. Zanimiv pa je zadnji podatek ki so ga predstavili: spolno nasilje bioloških mater je za 4.5% bolj pogosto od spolnega nasilja bioloških očetov, v drugih skupinah nebioloških očetov pa je pogostejše moško spolno nasilje. Kratka misel: slednje se nikakor ne sklada z ovadbami spolnega nasilja v Sloveniji, kjer prednačijo matere proti biološkim očetom kar jasno kaže na sprijenost sistema.

Med raziskavami z večjim vzorcem po svetu je bilo 57,9% medpartnerskega nasilja dvosmernega, 42% enosmernega; 13,8% enosmernega nasilja je bilo moškega do ženske, 28,3% je bilo ženske do moškega. Kar se tiče emocionalnih zlorab: je 40% žensk in 32% moških poročalo o izrazni (kot odziv na provokacijo) zlorabi; 41% žensk in 43% moških pa je poročalo o prisilni emocionalni (namen nadzorovati, kontrolirati in/ali groziti) zlorabi.

Raziskave družinskega nasilja v zadnjih 25 letih kažejo, da je težko z jasnostjo reči, da so moški bolj nasilni kot ženske, sploh če upoštevamo še psihično nasilje. Na svetovnem vzorcu 371.600 ljudi, so ugotovili, da so ženske ravno tako, če ne še bolj agresivne, tudi fizično, kot moški. Obstajajo tudi študije, kjer so dokazi, da je več moških žrtev fizičnega nasilja kot žensk. V Sloveniji je nasilje v partnerski zvezi v 25% izvajala samo ženska, v 25% samo moški in v 50% oba, kar sovpada s podobnimi študijami, ki so jih opravili v tujini (Brogden 2000; Brown 2005; Gadd 2002, Stitt in Macklin 1995; Linder in Width 2014).

Ker želimo odkrito in brez skrivanja spregovoriti o zadevi, naj še omenimo, da do razlik res prihaja edino pri prijavah policiji, hujših poškodbah in umorih, kar je razumljivo glede na dejstvo, da so običajno moški fizično močnejši. A če štejemo kot nasilje tudi brcanje, odrivanje, klofutanje, molk in druge pasivno agresivne taktike – pa je zadeva precej drugačna.

Angleži so opazili, da so številke o moških žrtvah nasilja precej podcenjene. Članek The gender paradigm in domestic violence research and theory govori: »moški kot kaže poročajo o njihovi lastni viktimizaciji manj pogosto kot ženske in ne vidijo ženskega nasilja do njih kot kriminala. Torej, poročajo manj o tem, da so žrtve partnerjevega nasilja v raziskavah o žrtvah kriminala.«. Pri razmišljanju o teh angleških podatkih pa je potrebno upoštevati tudi to, da so Slovenke bistveno bolj agresivne in neiskrene od Britank[14]. Je to tudi razlog za nerazumljive in odkrito sovražne reakcije ob kampanji »Znamenja«?

Se uravnoteženost spolov pri nasilju opazi še kje?

Magistrsko delo Otto Gerdina »Partnersko nasilje med starejšimi«, ki naslavlja tudi vprašanje spolne simetrije pri nasilju, poudari, da je problem partnerskega nasilja potrebno ločiti od stereotipov o pretepenih ženskah in zlorabljajočih moških. Govori o možni veljavnosti teorije simetrije po spolu (torej da so moški in ženske bolj izenačeni). Glede nasilja pri starostnikih (kar je bila tema magistrske) zaključuje, da za SLO nimamo veljavnih podatkov, da pa npr. v ZDA so bili moški povzročitelji fizične zlorabe v 62,6 % (str. 24), v drugi pa, da spol sploh ni bil pomemben napovedovalec zlorabe (str. 25, Acierno in drugi, 2010).

Kaj pa uradni podatki za Slovenijo?

Neposredno uporabnih statistik o povzročiteljih in žrtvah kaznivih dejanj v letnih poročilih Policije ni. Prav tako je praktično nemogoče ugotoviti pripad in reševanje zadev ločeno po spolu v družinskih sporih in ZPND-ju na sodiščih. Obstajajo statistike SURS-a[15] ter izjava Policije, da je 98% ovadenih zaradi družinskega nasilja v času Covid-a moških. CSD podatkov ne deli.

Uporaba teh podatkov pomeni, da nekaj od navedenega v tem tekstu ne odraža resničnosti problematike. Bodisi so raziskave o precejšnji simetriji spolov pri vršenju nasilja napačne: lahko da smo Slovenci neka bolj neandertalska, moško-nasilna verzija homo sapiens, možno pa je tudi, da uradne statistike vidijo le vrh ledene gore družinskega nasilja. Moški se za razliko od žensk redko zavedajo drugih pojavnih oblik nasilja (fizično, psihično, ekonomsko, tudi spolno), nimajo zavedanja dvigajočih oglaševalskih kampanj niti podpornih organizacij, ki bi jih spremljale in jim pomagale pri vlaganju ovadb.

Kakorkoli že pa je potrebno urediti podatkovne zbirke na Policiji, sodišču in CSD takod, da bodo omogočale analize tudi izven posvečenega kroga. Zatorej pozivam državo Slovenijo, da uresniči zaveze iz leta 2003 sprejete in lani dopolnjene Open Data Directive Evropske komisije (2003/98/EC) in anonimizirano dopolnjene zbirke tudi javno objavi.

Zaključek?

Kdor je prebral do sem ga ne potrebuje. Nasilje nad moškimi obstaja, je občutno in ga ne vidiš samo, v kolikor nečesa ne želiš videti. Zloraba zastarelih in pristranskih raziskav za kruhoborske cilje ženskih organizacij pri delitvi državnih sredstev pa presega meje gentelmanskega delikta.

Moj nasvet vsem očetom, ki se znajdejo v situaciji družinskega nasilja zatorej je – prijavite kazniva dejanja, grožnje, izsiljevanja. Prijava nasilja ni znamenje nemožatosti ampak ukrep očetovske previdnosti za obdržanje stika z otroci. Hkrati pa s tem naredite nekaj tudi za skupnost, ki bo z vašo prijavo počasi popravila statistike in dobila realnejšo sliko o dogajanju za štirimi stenami.

Andrej Mertelj, predsednik Društva očetov Slovenije

za pomoč pri pisanju se zahvaljujem D,M & K.
Brez vas mi ne bi uspelo!

[1] https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S027795361630140X

[2] https://www.fsd.uni-lj.si/mma/nacionalna_raziskava/2012031223553388/

[3] npr. https://en.wikipedia.org/wiki/Domestic_violence_in_lesbian_relationships

[4] Sodne in policijske statistike (https://www.policija.si/o-slovenski-policiji/statistika) let 2008-…

[5] https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?id=92589&lang=slv

[6] https://ocetje.si/anketa-nasilje-nad-oceti/

[7] https://en.wikipedia.org/wiki/Domestic_violence_against_men

[8] https://domesticviolenceresearch.org/domestic-violence-facts-and-statistics-at-a-glance/

[9] http://www.parity-uk.org/Reports/LondonBoroughsDVservicesFinalReport%20rev6.pdf

[10] https://www.mankind.org.uk/wp-content/uploads/2021/04/55-Key-Facts-about-Male-Victims-of-Domestic-Abuse-and-Partner-Abuse-Final-Published-April-2021.pdf