Po 65. členu Družinskega zakonika ( v nadaljevanju DZ) imata zakonca možnost, da izbereta in določita vsebino njunega premoženjskega režima s sklenitvijo pogodbe. Če ostaneta pasivna, pa se uporabijo določbe zakonitega premoženjskega režima, torej določbe zakona.

Že na začetku ponovno izpostavljam, da je tudi glede premoženjskih posledic zunajzakonska zveza popolnoma izenačena z zakonsko zvezo. V nadaljevanju sicer govorim o premoženju zakoncev, enako pa velja tudi za premoženje neporočenih partnerjev, ki živijo v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti. 

Pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij

S pogodbo lahko zakonca sporazumno uredita vsebino premoženjskega režima. Lahko uredita tudi druga premoženjska razmerja za čas trajanja zakonske zveze kot tudi za primer razveze. Del pogodbe je lahko tudi sporazum o medsebojnem preživljanju in sporazum o preživnini za primer razveze zakonske zveze.

Tak dogovor mora biti sklenjen v obliki notarskega zapisa. Pogodba mora biti vpisana v register pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij. Če ni, se v razmerju do tretjih oseb domneva, da velja za premoženjska razmerja med zakoncema zakoniti premoženjski režim.

Določila pogodbe za zakonca veljajo od sklenitve pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij dalje, če se ne dogovorita drugače.

Predporočna pogodba, ki jo skleneta bodoča zakonca, učinkuje z dnem sklenitve zakonske zveze ali z dnem po sklenitvi zakonske zveze, ki ga določita bodoča zakonca v pogodbi sami. To je smiselno skleniti, če imamo opravka s kompleksnimi razmerji oziroma drugače povedano, več kot je premoženja, tem bolj priporočljivo je skleniti predporočno pogodbo.

Zakoniti premoženjski režim

Izhaja iz zakona in opredeljuje kaj spada med skupno premoženje zakoncev in kaj spada med posebno premoženje vsakega od zakoncev, v kolikor se sama ne dogovorita drugače s sklenitvijo zgoraj omenjene pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij.

Skupno premoženje

Sem po zakonu spadajo vse premoženjske, stvarnopravne in obligacijske pravice,  ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev. Delo v tem primeru pomeni katerokoli pojavno obliko, s katero se ustvarja neko vrednost. Delo zakoncev ni nujno skupno. Sem pa spadajo tudi dejavnosti posameznega zakonca, ki so namenjene zadovoljevanju potreb družine, varstvu in vzgoji otrok, vodenju gospodinjstva, delo v zvezi z vzdrževanjem premoženja ter pomoč drugemu partnerju. Iz sodne prakse izhaja, da so skupno premoženje na primer plača, avtorski honorar, plačila na podlagi pogodb o delu, nagrade v zvezi z delom, denarna sredstva od kredita, ki sta ga zakonca (ali eden od njiju) odplačevala od svoje plače ali pa stvar, ki sta jo s kreditom kupila. Skupno premoženje sestavljajo tudi stvari oziroma pravice, ki so bile kupljenje denarjem iz skupnega premoženja (zahteva se neka kontinuiteta med starim in novim premoženjem).

Deleža zakoncev na skupnem premoženju

Na stvareh iz skupnega premoženja imata zakonca skupno lastnino. Posamezni deleži vsakega od njiju niso določeni. O višini deležev na skupnem premoženju se zakonca lahko dogovorita ali pa na zahtevo enega od njiju o tem odloči sodišče.

Zakonca lahko upravljata in razpolagata s skupnim premoženjem le skupno in sporazumno. Posamezni zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem s pravnimi posli med živimi, zlasti pa ga ne more odsvojiti ali obremeniti.

To pa sicer ne velja za razpolaganje s premičninami manjše vrednosti in opravljanje pravnih poslov rednega upravljanja skupnega premoženja. Tu se domneva, da je dano soglasje drugega zakonca. Iz sodne prakse izhaja, da so temeljna merila pri umestitvi določene premičnine v kategorijo manjše vrednosti predvsem dejanska ocena tržne vrednosti premičnine, njen pomen za družinsko skupnost ter vpis v različne registre (avtomobili, vodno ali zračno plovilo, ki se vpisujejo v posebne registre tako štejemo med pomembnejše premičnine).

Zakonca se sicer lahko tudi dogovorita o upravljanju skupnega premoženja. Če se dogovorita, da bo s skupnim premoženjem upravljal ali razpolagal le eden od njiju, mora ta upoštevati koristi drugega zakonca. Vsakdo pa lahko odstopi od dogovora o upravljanju ali razpolaganju, ne sme pa tega storiti ob neprimernem času.

Delitev skupnega premoženja

Če zakonska zveza preneha, se skupno premoženje razdeli. Med samim trajanjem zakonske zveze se skupno premoženje lahko razdeli na podlagi sporazuma ali na predlog enega od zakoncev.

O višini samih deležev se lahko zakonca dogovorita ali pa na zahtevo enega od njiju o tem odloči sodišče, pri čemer se šteje, da sta deleža na njem enaka. Zakonca pa imata možnost, da dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Neznatna razlika v prispevkih h skupnemu premoženju se ne upošteva. Zakonec lahko tako vloži tožbo za določitev deleža na skupnem premoženju, kjer zatrjuje, da je njegov prispevek nadpolovičen in zahteva, da sodišče določi razmerje, ki je drugačno, kot ga določa zakon (to je, da vsak dobi polovico).

Sodišče upošteva sledeče kriterije za določitev višine deleža: dohodki od zakoncev, pomoč drugemu zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje gospodinjskih del, skrb za dom in družino, za ohranitev premoženja ter vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravljanju, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Nikakor tukaj ne gre za neko računsko operacijo, ampak celovito presojo vseh prispevkov. Sodišče je tudi poudarilo, da posamezni zakonec ne more uspešno zatrjevati, da njegovi znatno višji dohodki narekujejo tudi njegov višji delež na skupnem premoženju, če ti dohodki niso uporabljeni kot prispevek k nastanku oziroma ohranitvi skupnega premoženja.

Način delitve skupnega premoženja

Ko so enkrat dogovorjeni oziroma doloženi deleži na skupnem premoženju, se zakonca lahko dogovorita o načinu delitve premoženja (v obliki notarskega zapisa). Če dogovor ni dosežen, sodišče premoženje razdeli po pravilih, ki veljajo za delitev skupnega premoženja.

Predmeti za opravljanje poklica in osebni predmeti

Ob delitvi se zakoncu na njegov predlog dodelijo tisti predmeti, ki so namenjeni za opravljanje njegovega poklica ali druge dejavnosti oziroma mu omogočajo pridobivanje dohodka. Enako velja za predmete, ki so namenjeni izključno osebni rabi enega od zakoncev in niso njegovo posebno premoženje.

Posebno premoženje

Posebno premoženje vsakega od zakoncev je tisto, ki ga je pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze ali neodplačno med trajanjem zakonske zveze. Ne glede na izvor in način pridobitve sem spadajo tudi stvari manjše vrednosti za izključno njegovo osebno rabo. Na stvareh, ki so posebno premoženje, zakonec izvaja lastninsko pravico samostojno.

Sodna praksa se je izrekla o potencialno spornem vprašanju, kaj sem sploh dejansko spada. Posebno premoženje so tako tudi premoženjske koristi, ki jih posameznk dobi zato, ker mu je bila kršena katera od osebnostnih pravic (na primer odškodnina za telesne bolečine), štipendija, dobitek pri igri na srečo, v katero je zakonec vložil izključno svoje posebno premoženje. Sem spadajo tudi obleke, nakit, ki ni izjemne vrednosti, zdravstveni pripomočki.

Vlaganja v nepremičnine

Če zakonec vlaga delo ali sredstva v nepremičnino, ki je posebno premoženje drugega zakonca, se lahko sporazumeta o obstoju in višini njegove terjatve in o njenem zavarovanju. Če sam sporazum ni dosežen, lahko zakonec zahteva, da sodišče odloči o obstoju in višini njegove terjave ter o njenem zavarovanju. V večini primerov gre torej za situacije, ko je eden od zakoncev ob sklenitvi zakonske zveze že imel v lasti nepremičnino ali jo je pridobil neodplačno med trajanjem zakonske zveze (z dedovanjem, kot darilo od tretje osebe), drugi zakonec pa je z delom ali vlaganji prispeval h povečanju vrednosti te nepremičnine v času trajanja zakonske zveze.

Vlaganja v podjetje

Če zakonec vlaga svoj prispevek v gospodarsko družbo ali v drugo pravno osebo ali v podjetje samostojnega podjetnika posameznika, ki predstavlja posebno premoženje drugega zakonca, zakonca s pogodbo določita obliko udeležbe zakonca, ki vlaga svoj prispevek. Če takega dogovora ni, se šteje, da gre za udeležbo po pravilih obligacijskega prava o družbeni pogodbi.

Podjetniško premoženje zakoncev

Če zakonca skupaj opravljata pridobitno dejavnost ali sta pri njej udeležena in sta sklenila družbeno pogodbo, pogodbo o delu ali drugo tovrstno pogodbo, ki ureja konkretno razmerje, se za obravnavanje njunih premoženjskih vprašanj iz te dejavnosti ne uporabljajo pravila njunega premoženjskega režima po Družinskem zakoniku.

Če zakonca nista sklenila nobene takšne pogodbe in imata sklenjeno pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, vendar se v njej nista izrecno dogovorila o vprašanjih, ki izvirajo iz skupne pridobitne dejavnosti ali udeležbe pri njej, se pravila njunega pogodbenega premoženjskega režima uporabijo tudi pri odločanju o teh vprašanjih.

Če zakonca nista sklenila nobene od omenjenih pogodb ali pa sta jo sklenila, vendar z razlago njenih določb ni mogoče rešiti vprašanj iz njune skupne pridobitne dejavnosti ali udeležbe pri njej, se uporabljajo pravila zakonitega premoženjskega režima.

Skupne obveznosti zakoncev

Skupne obveznosti zakoncev so tiste, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in obveznosti, ki jih prevzame zakonec za tekoče potrebe življenjske skupnosti z drugim zakoncem ali družine. Za te obveznosti odgovarjata zakonca nerazdelno s skupnim in tudi s posebnim premoženjem vsakega od njiju.

Zakonec lahko od drugega zakonca terja povračilo za to, kar je ob poravnavi obveznosti, ki bremeni oba, plačal več, kakor znaša njegov del obveznosti.

Gre torej za ureditev vprašanja o odgovornosti za dolgove zakoncev do upnikov in porazdelitvi bremen obveznosti v njunem medsebojnem razmerju. Za skupne obveznosti odgovarjata zakonca nerazdelno, tako s skupnim kot posebnim premoženjem. Upnik tako lahko terja plačilo celotnega dolga od enega ali drugega zakonca, ne glede na to, kdo je bil tisti, ki je konkretno obveznost prevzel.

Določitev deleža dolžnika na skupnem premoženju

Upnik lahko na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež.

Če je v izvršilnem postopku dovoljena prodaja deleža, ki ga ima zakonec na skupnem premoženju, ima drugi zakonec prednostno pravico kupiti ta delež po ceni, ki se določi po določbah zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje.

V postopku osebnega stečaja nad zakoncem sodišče, ki vodi ta postopek, s sklepom o preizkusu izločitvenih pravic na predlog upravitelja določi, da je delež stečajnega dolžnika na skupnem premoženju enak polovici, razen če je drug zakonec vložil prijavo izločitvene pravice.

Če je po presoji upravitelja delež stečajnega dolžnika na skupnem premoženju večji od polovice, mora upravitelj kot zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika zahtevati določitev deleža stečajnega dolžnika.

Drug zakonec lahko v postopku osebnega stečaja nad zakoncem vloži prijavo izločitvene pravice, s katero uveljavlja, da je njegov delež na skupnem premoženju večji. Če drugi zakonec take prijave ne vloži, se šteje, da je v postopku osebnega stečaja prijavil izločitveno pravico na deležu skupnega premoženja, ki je enak polovici.

Posebne obveznosti zakonca

Gre za obveznosti, ki jih je zakonec pridobil že pred sklenitvijo zakonske zveze, ter vse preostale, ki jih je prevzel v času trajanja zakonske zevze in ne spadajo pod pojem skupnih obveznosti zakoncev ( iz 82. člena DZ). Za take posebne obveznosti odgovarja vsak zakonec samostojno s svojim celotnim premoženjem: torej posebnim premoženjem in svojim deležem na skupnem premoženju.

 

Viri

Skubic Žnidaršič, Viktorija; Vrtačnik, Urban:  Komentar Družinskega zakonika, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2019.