Moja zgodba je dolga… 20 let. Imel sem tri sinove, ki so bili ob ločitvi stari 2, 4 in 6 let. Pred ločitvijo je bil po zakonu obvezen poskus sprave. Ko sva prišla tja na CSD, me je socialna delavka vprašala: “Koliko boste dajal za otroke in kdaj jih boste hodil gledat?” Moj odgovor: “Kakšen poskus sprave pa je to?” Priznam, da mi je takrat prvič in edinkrat skočil pritisk, popizdil sem in protestno zapustil prostore CSD.

Prvih 10 mesecev nisem videl svojih otrok, ker pač sodišče še ni tako odločilo. Razprava še ni bila končana. Zato sem jih šel obiskat v vrtec in najstarejšega v šolo. Sumljivo oz. čudno se mi je zdelo, da se učitelj telovadbe, ki je čuval otroke med popoldanskim varstvom in vzgojiteljica v vrtcu nista odmaknila niti 2 metra stran. Šele mnogo kasneje sem izvedel zakaj. Bivša žena je v šoli in v vrtcu govorila, da nameravam prodati svoje sinove za rezervne dele v Nemčijo. Organ po organ, srček posebej, pljuča…. Ne morem verjeti, da so jim v vrtcu in v šoli verjeli.

Po 10 mesecih je j……no sodišče odločilo, da moram dajati 4/5 plače za preživnino (nič jih ni zanimalo kako bom s preostankom preživel, sploh, ker se kljub nasvetom mojega advokata nisem šel bongat za premoženje. Vzel sem samo svoje cote, svoje orodje, HIFI in odšel v podnajem) in da lahko vidim svoje sinove vsako sredo in petek od 16h do 19h in da so pri meni vsak drug vikend. Seveda na CSD niso dovolili, da bi otroci prespali čez vikend pri meni, na ugovor biv.žene, češ, da nimajo kje spati. Čeprav je bila zakonska postelja dovolj široka. Ker mi je mizarjenje hobi, sem v parih dneh naredil pograde za vse tri fante. Takoj sem šel na CSD jim to povedat, da pridejo v kontrolo. Sploh jih ni zanimalo, da bi prišli pogledat..

Dovolili so mi obisk otrok čez vikend. A lahko bi se zlagala. Tam so sami sebi v namen in v škodo očetov. Vsaj v mojem primeru je bilo tako. No, dve leti so bili obiski dokaj redni, čeprav je nagajala, kjer je le mogla in kadar je le mogla. Ob 16h jih je pripeljala iz hiše do minute točno, čeprav sem bil jaz tam največkrat že dosti prej. In če smo zvečer slučajno zamudili kako minuto… bolje, da ne pišem kak kraval je počela.

V ljubljanskem BTC-ju sem imel dve trgovini. Vsi prekleto dobro vemo, da ločitev največkrat udari po žepu ravno očete. Po dveh letih sem bankrotiral in tistih silnih alimentov ni bilo več. V enem mesecu mojih fantov ni bilo več k meni. Saj jim ni prepovedala. To ne more. Našuntala jih je, da niso več želeli k meni. Njim je rekla, da “oči noče dat denarja”. Ni jim povedala, da oči nima denarja. Verjemite, malo je manjkalo, pa bi postal klošar. Zgodilo se je, da nisem imel za jesti. Imel sem pol gajbe jabolk in to sem jedel teden dni. Vsak dan po dva jabolka. Na srečo je bila voda zastonj. Oblačil sem se na bolšjaku. Delal sem po cele dneve in že 20 let tako.

Cca 18 let nisem videl mojih otrok, čeprav so ves tačas živeli 15-do 30 min. stran. Nekajkrat sem jih srečal slučajno za par minut, pa jih je vedno hitro odvlekla stran prav nesramno. Kadarkoli me je kdo vprašal, če kaj vidim svoje otroke, sem povedal, da ne. Da lahko kdo od njih umre, pa še vedel ne bom zato. In točno to se je zgodilo; Moj najmlajši sin je pri svojih 19-tih storil samomor. In mene nihče ni obvestil! Niti nikogar od sestričen, bratrancev po moji strani! Za njegov samomor sem čisto slučajno izvedel šele 4 mesece kasneje! Če bi bil Hitler, pa bi me lahko obvestili!!! In še po skoraj 3 letih še nima napisa na svojem grobu. Pa verjemite niso revni, kajti grobnica je tako velika, da bi lahko stanoval notri.