Z institutom skupnega starševstva je po razpadu družine sicer najbolje zagotovljena ustavna pravica staršev, določena v 54. členom Ustave Republike Slovenije (pravice in dolžnosti staršev), da imajo starši (enako) pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Vendar je potrebno pri tem upoštevati tudi pravico otroka, ki v skladu s 56. členom Ustave Republike Slovenije uživa posebno varstvo in skrb in ki je postavljena pred pravico staršev. Pravice otrok konkretneje določa Konvencija o otrokovih pravica (v nadaljevanju KOP), ki v 3. členu določa kot glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki otrokovo korist. Država mora tako v skladu s KOP zagotoviti otroku takšno varstvo in skrb, da bodo zagotovljene otrokove največje koristi.

Odločitev, da oba starša obdržita varstvo in vzgojo otroka, je v skladu s trenutno veljavno ureditvijo, določeno v zgoraj citiranem 105. členu ZZZDR lahko le posledica sporazuma med staršema, ne pa tudi morebitne odločitve sodišča, če se na primer starša niti ob pomoči centra za socialno delo ne uspeta sporazumeti o varstvu in vzgoji otroka. Sodišče zato ne glede na željo otroka, da bi bil rad z obema staršema enako in da sta oba starša zanj sposobna skrbeti, v skladu s sedaj veljavno ureditvijo samo ne more vzpostaviti skupnega starševstva. Sodišče tega ne more vzpostaviti niti v primeru ugotovitve, da eden od staršev skupno starševstvo morebiti odklanja iz neutemeljenih razlogov. Po zdajšnji ureditvi je namreč bistveno le to, da starša o skupnem starševstvu nista mogla doseči sporazuma, sodišče pa s sodbo skupnega starševstva staršu, ki temu nasprotuje, ne more vsiliti (niti če je takšna želja otroka ali če ga priporoči izvedenec psiholog).

Ratio takšne ureditve je, da je s skupnim starševstvom najbolje poskrbljeno za koristi otroka le v primeru, ko se starša medsebojno zelo dobro razumeta, sta sposobna dobre, spoštljive in popolnoma neobremenjene komunikacije, zlasti kar zadeva oskrbo in vzgojo otroka, ter sta se zmožna dobro usklajevati. Za uspešno izpeljavo takšnega načina varstva in vzgoje otroka je namreč potrebna visoka raven sporazumevanja in usklajevanja med staršema, tako glede vsakodnevnih aktivnosti otroka kot glede pomembnejših dolgoročnih odločitev, povezanih z otrokom. V skladu z že citirano določbo 139. člena DZ (skupno varstvo in vzgoja otroka) bo imelo sodišče tudi samo možnost, da odloči o skupnem starševstvu, vendar bo moralo po mojem mnenju sodišče tudi v teh primerih zasledovati otrokovo korist in pri presoji skupnega starševstva ugotavljati, ali obstaja med staršema takšen nivo komuniciranja in sposobnost usklajevanja, da je režim skupnega starševstva sploh možno vzpostaviti.

V Sloveniji je skupno starševstvo še vedno izjema. V številnih evropskih državah pa je skupno starševstvo pravilo in le če kateri od staršev ni primeren za varstvo in vzgojo otroka, odloči sodišče drugače, to je tako, da otroka zaupa v varstvo in vzgojo le drugemu ustreznemu staršu.

V praksi se starši različno dogovorijo, koliko časa bo otrok preživel pri enem staršu in koliko časa pri drugem – na primer en teden pri enem in en teden pri drugem ali pa je ta interval krajši in tudi ni nujno enako dolg pri obeh starših. Pri tem je potrebno upoštevati otrokove čustvene in razvojne potrebe, življenjski ritem staršev in otroka, kar pa sta sposobna upoštevati in se o tem dogovoriti le zrela starša, ki postavljata otrokove koristi in interese pred lastne. Starša morata namreč medsebojno veliko komunicirati in se ves čas zavedati, da bosta v tem življenjskem procesu ostala povezana in bosta postala zaveznika v korist svojih otrok. Štetje ur in dni, koliko časa je otrok pri enem in koliko časa pri drugem staršu, je zato nesmiselno. Potrebnega je veliko več improviziranja in sprotnega dogovarjanja.

Pri tem pa se je hkrati treba zavedati, da potrebuje vsak otrok nek ritem in rutino, ki mu nudi varnost in zdrav razvoj. Nevednost in nesigurnost otroka, kje bo spal v naslednjih dneh, ga bo izčrpavala in strašila. Zato je nujno, da se določi nek urnik bivanja, ki pa na drugi strani tudi ne sme biti »zacementiran«, ampak se mora prilagajati trenutnim, predvsem otrokovim življenjskim vsakodnevnim potrebam. V tujini poznajo tudi takšen način skupnega starševstva, ko otrok ostane v družinskem domu in se ne seli od enega starša k drugemu, ampak se starša izmenjujeta in stanujeta z otrokom vsak nekaj časa – tako imenovani model gnezdenja (nesting). Takšen sistem je po mnenju stroke najmanj stresen za otroka, ker otrok na tak način ne spremeni bivanjskega okolja in navad, medtem ko se privaja na  ločitev staršev. Na drugi strani pa je takšen način povezan z visokimi stroški, ki si jih lahko privoščijo le redki, primeren pa je le za starše z minimalnimi medsebojnimi konflikti.

V dogovor o skupnem starševstvu je obvezno vključiti dogovor o preživnini. Določitev preživnine (določena enemu ali obema) je odvisna od dohodkov obeh staršev, koliko je kateri od njiju zmožen poskrbeti za materialne potrebe otroka upoštevaje višino teh potreb. Ne glede na to, da bi se bila oba starša zmožna o vseh potrebah in njihovem zadovoljevanju sproti dogovarjati, je znesek potrebno določiti predvsem zaradi uveljavljanja pravic do socialnih transferjev (na primer otroški dodatek, plačilo vrtca, štipendije).

Nadalje je priporočljivo v dogovor o skupnem starševstvu vnesti tudi dogovor o otrokovem stalnem prebivališču, kar je zlasti pomembno zaradi otrokovih dokumentov in dogovora, na kateri naslov naj prihaja otrokova uradna pošta.

V preostalem pa je vsebina dogovora o skupnem starševstvu stvar dogovora med staršema. Starševski dogovor namreč nima predpisane oblike ali vsebine (razen dogovora o skupnem starševstvu in preživnini), pomembno je le, da v njem oba starša jasno zapišeta vse, kar se nanaša na prihodnje življenje njunih otrok, sicer pa je stališče nekaterih, da je v dogovor bolje zapisati več kot manj, zlasti za začetek izvajanja skupnega starševstva, preden postane le to utečeno. Tudi Družinski zakonik kot obvezne sestavine dogovora oz. sodne odločbe v primeru skupnega starševstva določa le odločitev o stalnem prebivališču otroka, o tem, kateremu od staršev se vročajo pošiljke za otroka in odločitev o preživljanju otroka.

Skupno starševstvo je ob vseh izpolnjenih pogojih dobra odločitev, ki je lahko otroku v največjo korist, saj se ima otrok kljub razvezi staršev še vedno možnost razvijati in rasti skupaj z obema staršema. Glede na to, da je primarna želja otroka praviloma ta, da zanj skrbita oba starša, saj otrok ne želi »izgubiti« nobenega starša, lahko skupno starševstvo otroku najbolj omili občutek razpada družine in zmanjša stres, ki ga doživlja ob razvezi njegovih staršev. Poleg tega takšna oblika vzgoje in varstva zmanjšuje možnost manipulacije, saj starša kljub razvezi še vedno ves čas komunicirata, sodelujeta in otrok lahko takšen način življenja in vzgoje razume kot neko sodobno razširjeno družino, kjer ga imajo vsi radi in lahko ima tudi sam brez slabe vesti enako rad oba starša.

Povzeto iz strani https://fegus.si/studije-in-razmisljanja/skupno-starsevstvo in malce preurejeno in dopolnjeno.
Pravni pisarni Feguš se zahvaljujemo za dovoljenje za objavo.