Ko se v postopku ločitve oziroma razveze srečujemo s uradnimi osebami v SS (sodno-socialnem) sistemu, so jih polna usta “otrokovih koristi”. Vsi naj bi delovali “v največjo korist otrok”, pri čemer pa nikjer ni jasno definirano, kaj sploh je v največjo korist otrok. Niti v resoluciji ZN o pravicah otrok! Logično bi človek pričakoval, da je v največjo korist otrok zadovoljevanje potreb otrok. Ne otrokovih želja, kot sicer rade počnejo članice SS sistema. Potreb!

Pustimo ob strani otrokove potrebe po hrani, vodi in podobno, saj so to potrebe vsakega človeka. Kakšne so pa otrokove potrebe glede staršev kot prvih in najpomembnejših oseb v otrokovem življenju? Te lahko strnemo v zgolj 3 točke:

1. Da ga mati brezpogojno ljubi.
2. Da lahko spoštuje očeta.
3. Da sta starša skupaj.

Razčlenimo te potrebe v obratnem vrstnem redu, ker se pri ločitvi zatakne ravno pri skupnem življenju očeta in matere. Ker ta potreba ni in ne more biti več zadovoljena (znano je, da otroci vedno gojijo vsaj kanček upanja, da bosta starša spet skupaj), to potrebo starša lahko uresničujeta s sodelovanjem glede otrok, s komuniciranjem in doseganjem vsaj minimalnega konsenza glede otrok. Kajti enotna starša sta za otroka najlepši zgled in nepremagljiva ovira (da bi delal neumnosti).

Drugi dve potrebi sta lahko še vedno zadovoljeni, če nekdanja zakonca oziroma partnerja zmoreta ločiti medsebojni odnos in odnos do otrok. Da torej nista konfliktna starša. Po možnosti se dogovorita za skupno skrbništvo oziroma deljeno starševstvo in so otroci 1 teden pri enem, 1 teden pri drugem in tako naprej. Razlike v času bivanja pri enem in drugem staršu nastajajo samo pri manjših otrocih in v času počitnic.

Tako pridemo do konfliktnih ločitev. V tem primeru tretja otrokova potreba v glavnem ni več zadovoljena. A do neke stopnje sta še vedno kolikor toliko zadovoljeni prvi dve potrebi.

Naslednja stopnja visoko konfliktnih ločitev pa navadno že pomeni odtujevanje otrok. Vemo, o čem govorimo? Za odtujevanje gre, ko eden od staršev z manipulacijo, pritiski, prepričevanjem doseže, da otrok začne zavračati stike z drugim staršem, s katerim je prej imel normalen odnos. Normalen odnos pomeni, da otrok ni bil psihično/fizično/spolno zlorabljen; da je bil torej odnos bolj ali manj ljubeč. Pri nasilju oziroma zlorabah ima otrok namreč utemeljen razlog, da si ne želi stikov z zlorabljajočim staršem (globoko v sebi si jih še vedno, a o tem kdaj drugič). V takih primerih ne govorimo o odtujevanju.

Pri odtujevanju je še vedno neka razlika med tem, ali odtujuje oče ali odtujuje mati. Oboje je zločin nad otrokom, saj gre za zlorabo čustev otroka in gre zato za psihično nasilje nad otrokom. Če odtujuje oče, ga otrok pač ne more več spoštovati. Kako ga bo, če pa oče ne dovoli, da bi ga mati ljubila in mu to kazala, pri tem pa mu oče kaže, kako sovraži mater otroka – pozor, v otroku je pol matere in pol očeta, torej sovraži pol otroka. Ampak kljub vsemu lahko otrok ve, da ga ima mati rada. Vsaj prva potreba je zadovoljena. V primeru pa, da mati odtujuje (in velikokrat tudi odtuji) otroka, pa otrok nima zadovoljene nobene potrebe več. Mati ga ne ljubi brezpogojno – pogoj je, da odklanja očeta, da noče k njemu. Očeta ne more in ne sme spoštovati. Zaradi želje matere in zaradi lojalnosti do nje. Starša pa tako ali tako ne zmoreta več komunicirati. Kako naj žrtev komunicira z rabljem? Da debatira z njim o brušenju giljotine? Težko. Dva lahko kolikor toliko normalno komunicirata v enakovrednem položaju, česar pa v primeru odtujevanja ni.

Če zaključimo razmišljanje: ženske v SS sistemu v glavnem nimajo pojma o otrokovih potrebah. Če bi jih vsaj malo razumele, bi drugače delale. Iz navedenega je tudi povsem jasno razvidno, zakaj je odtujevanje tako hudo zlorabljanje otrok. Na kratko, to je zločin. Da so otroci največje žrtve, če so odtujeni, je pa tudi jasno, če nobena osnovna potreba ni zadovoljena.

Napisano po spominu in zapiskih s predavanj (Šola za starše) p. dr. Christiana Gostečnika, OFM, v Frančiškanski cerkvi – še pred kovidnim obdobjem.