Junija 2022 je Ameriško pravosodno ministrstvo (DOJ) objavilo statistično poročilo o nasilju v družinah glede na spolno usmeritev in spolno identiteto, ki zajema 4-letno obdobje od leta 2017 do leta 2020. Rezultati niso presenetljivi in potrjujejo zgrešenost pripisovanja družinskega nasilja izključno moškim, hkrati pa pod vprašaj postavljajo tudi prevladujoče politične usmeritve.

Amerika resda ni Evropa, še manj pa Slovenija a glede na pospešeno uvažanje kulturnih trendov izdatno podprtih z “woke” in “cancel” kulturo ter mnoštvom dobro financiranih nevladnih organizacij nam kaže sliko prihodnosti, v katero nas silijo tudi v domačih logih.

V opazovanem obdobju so bila nasilna dejanja nad osebami, starimi 16 in večl let, ki se samo-označujejo kot lesbične, gay, biseksualne ali “drugo” zaznana v 43.5 primerih na 1000 oseb, kar je več kot dvakrat višje kot pri osebah, ki so heteroseksualne (19 primerov na 1000). Nasilna dejanja vključujejo posilstva ali spolno nasilje, rop, hujše in lažje telesne poškodbe.

Še več je bilo nasilja pri transspolnikih, kjer je takih primerov 51.5 na 1000 oseb oziroma 2.5x več kot pri osebah s skladno spolno identiteto (20.5 na 1000). Pri biseksualnih osebah je družinsko nasilje osemkrat (8x !!!!) višje (32.3 na 1000) kot pri heteroseksualnih (4.2 na 1000), pri gay/lezbičnih pa dvakrat višje (10.3 na 1000).

Nasilje nad LGBTQ+ osebami je za pol manj prijavljano policiji (31%) kot nasilje v heteroseksualnih skupnostih (45%). V uradnih statistikah (ki vsaj v Sloveniji še ne spremljajo spolne usmeritve ali identitete) je torej prijavljeno v manj kot tretjini primerov in je zato večinoma skrito.

Najbolj v nebo vpijoče pa je nasilje nad ženskami: biseksualne ženske poročajo o 151.2 primerih nasilja na 1000 oseb, medtem ko je pri heteroseksualnih ženskah (tradicionalna družinska skupnost) teh primerov 19.2 na 1000.

Kaj lahko sklepamo iz te raziskave?

Prvič, da je prihodnost, v katero prihajamo bistveno bolj nasilna, kot sedanjost. Glede na to, da se po nekaterih analizah na Zahodu delež ne-heteroseksualnih usmeritev ter nebinarnih spolnih identitet povečuje (pri mladostnikih je takih npr v Veliki britaniji kar 25%) je logično pričakovati bolj nasilne dogodke.

Drugič, da so moški v bistvu zelo benigni vršilci družinskega nasilja ter da je zato danes prevladujoče mnenje “moški = nasilnik, ženska = žrtev” enostavno napačne. Dejansko se kaže, da so ženske – statistično gledano – nasilnejši spol.

Tretjič, da so naše trenutne politike preprečevanja družinskega nasilja neprimerne in celo škodljive, hkrati pa izredno neučinkovite.

Ker pa je slepota organizacij tipa Društvo DNK ter politike, ki jih zasipa z denarjem, izredno donosna je težko verjeti, da bodo statistične/znanstvene ugotovitve prevladale nad religijo, ki jo tako uspešno pridigajo. Tudi tu se davkoplačevalski denar ne le zapravlja z dvomljivimi rezultati – pogosto povzroča več težav, kot jih rešuje.