Organizacije za zaščito žensk propagirajo “da za nasilje ni opravičila”, “da je lahko vsak moški nasilen” in “da nasilje v družini obstaja vendar ga je težko dokazati”. Ob feminiziranih ustanovah, ohlapnim kriterijem, vse to materam omogoča, da enostavno zlorabljajo sistem proti očetom. Za dokazovanje fizičnega nasilja telesni znaki nasilja niso potrebni. Očete matere prikažejo po znanem stereotipu današnjega predsodka o nasilnih moških, kjer alkoholizirani pračlovek pretepe svojo ženo do smrti, medtem ko mu ona želi ubežati po letih torture.

Posledice psihičnega/fizičnega nasilja na otrocih

Potrebno je poznati posebne znake pri otrocih, ki so izpostavljeni fizičnemu in psihičnemu nasilju v družini. Med takojšnjimi učinki pri predšolskih otrocih so: pogostejša obolevnost, izredna sramežljivost, premalo samospoštovanja, agresivnost, grizenje, težave v predšolskem varstvu. Pri šoloobveznih otrocih: pogostejša obolevnost, pretepaštvo, kraje, laganje, nočne more, prehrambene težave, ponavljajoče samopoškodbe, slab učni uspeh, občutek lastnega perfekcionizma, alkohol, mamila. Nizka je stopnja samospoštovanja, ima malo energije. Otrok je samotar – boji se odraslih. V stiku z odraslimi je zelo neobičajno previden. Videti je prestrašen, jezen in žalosten ali pa je neupravičeno sramežljiv, pasiven, nekomunikativen.

Vzroki nasilja

Družinsko nasilje je dobro raziskano in vzroki za njegov pojav znani:

Slabe življenjske okoliščine: Nezaposlenost, siromaštvo, slab življenjski standard so okoliščine, ki ljudem povečujejo nervoze in nestrpnost in pripomorejo k izlivanju besa na otroke. Tudi v družinah, ki ne trpijo materialnega pomanjkanja, prihaja pogosto do podobnih situacij, ko se v bitki za povečanje življenjskega standarda zdijo vse normalne zahteve otroka kot neznosno obremenjevanje.

Zloraba opojnih substanc: Kadar sta v družini prisotna alkoholizem ali zloraba drog, se jima pogosto pridružijo tudi drugi škodljivi pojavi, ki vplivajo na otroka: fizične ali spolne zlorabe, nasilje, zanemarjanje, revščina, brezdomstvo.

Frustracijska agresivnost: ta agresivnost izvira iz posameznikovih nezadovoljenih potreb, tako bioloških, psiholoških kot tudi socialnih. Pri tej obliki agresivnosti gre torej za sproščanje napetosti, ki nastaja v posamezniku.

Osebnostne motnje: potrebna je terapija.

Analiza

Oče se je v obrambi skliceval, da otrok ne ustreza opisu otroka (sedaj ali v preteklosti), ki bi bil žrtev družinskega nasilja (psihičnega, fizičnega) po trditvah matere. Obnašanje otroka ni v skladu z opisom otroka izpostavljenemu nasilju, ravno nasprotno. To dokazujejo opisi otroka nevtralnih oseb: zdravnikov, psihiatrov, učiteljic, ki so usposobljeni da prepoznajo znake nasilja nad otrokom.

Oče je zanikal trditve o nasilju in le zahteval na sodišču zaslišanje spodaj naštetih oseb:

• Zdravstvena potrdila. Otroka je mati redno peljala k zdravniku, ki ni opazil nobenih znakov nasilja ali čustvenih motenj otroka v vsem času otroštva.
• Vzgojiteljice, učiteljice. Otrok je hodil vsa leta v vrtec in šolo, kjer vzgojiteljice ne opažajo znakov nasilja na telesu ali slabega psihičnega stanja otroka.
• Policijski zapisniki. Ni zapisnikov o prepirih v družini. Oče ni bil nikoli obtožen nasilništva.

Prav tako na strani očeta niso izpolnjeni pogoji za nasilno vedenje.

Dobra praksa: Oče je naredil dobro potezo, ko je mater takoj prijavil na policijo ob grožnjah po telefonu z nasiljem. Tako je nevtraliziral enako materino, vendarle lažno prijavo. Ob vsaki nadaljnji nepravilnosti ni “moško” trpel, temveč je mater takoj prijavljal na policijo ali CSD.

Nevarnost: Vsaka lažna prijava matere na policijo je očetu povzročila kup neprijetnosti: skrbi, izgubo časa za pripravo zagovora in stroške odvetnika za zagovor, sama mati pa je zadevo po prijavi očeta na policijo lahko praktično pozabila.

Mati se vedno izgovarja, da se boji za otroka. V tem primeru ODT ne bo sprožil pregona za krivo ovadbo.