Pregled primerov in statistike v Sloveniji

Uvod: redki primeri, slaba dokumentacija

Ko govorimo o partnerskem nasilju in umorih v intimnih razmerjih, javna razprava v Sloveniji – in na splošno v zahodnih družbah – skoraj brez izjeme izhaja iz modela, v katerem je ženska žrtev in moški storilec. Ta model ni brez osnove: statistika jasno kaže, da ženske v partnerskih razmerjih umirajo pogosteje in pogosteje od rok partnerjev. Toda enačba ima tudi drugo stran, ki ostaja v senci: primeri, ko ženska ubije moškega partnerja ali nekdanjega partnerja.

Ti primeri so v slovenskem prostoru redki in pogosto slabo dokumentirani. Razlogov je več. Sodna poročila niso javno dostopna v celoti, medijsko poročanje je neenakomerno in pogosto fragmentarno. Ko primer pride pred sodišče, mine pogosto več let od dejanja do sodbe – v tem času javnost pozabi na kontekst, v katerem se je vse skupaj začelo. Poleg tega mrtev moški – dejanska žrtev – ne more povedati svoje različice zgodbe, kar postopek po naravi stvari naredi asimetričen.

Pomembno je poudariti: pisec tega prispevka izhaja iz izkušenj moških, ki so mu zaupali zgodbe o nasilju nad njimi, in se tega možnega vira pristranskosti zaveda. Cilj ni postavljati pod vprašaj vsako oprostitev ali obsodbo, pač pa čim bolj celovito predstaviti dejstva, kot so dokumentirana v medijih in sodnih postopkih – brez špekulacij, s jasnim ločevanjem med tem, kar je dokazano, kar je zatrjevano in kar ostaja odprto vprašanje.

Trije primeri iz slovenskega prostora

1. Irena Tihec – Brunšvik, april 2022

Petnajstega aprila 2022 je 48-letni Aleš Tihec, nekdanji športni novinar Pop TV in urednik Sportkluba Slovenija, umrl v družinski hiši v Brunšviku pri Mariboru. Zabodla ga je žena Irena Tihec z enim samim vbodom kuhinjskega noža v prsni koš. Po podatkih, ki so prišli na dan med sojenjem, se je usodni dan začel z vračanjem od zdravnika – na poti je Aleš na ženinim telefonu opazil sporočilo neznanega moškega, kar je sprožilo prepir, ki je nato ure trajal in eskaliral v nasilje.

Irena Tihec je bila po dejanju kratko pridržana, a izvenrazpravni senat jo je kmalu izpustil na prostost z utemeljitvijo, da ni ponovitvene nevarnosti. Sojenje se je začelo šele leta 2025. Tožilstvo je zahtevalo osem let zapora in vztrajalo, da je Irena Tihec zamahnila z nožem naklepno, da okoliščine niso kazale na neposredno smrtno nevarnost in da je imela možnost pobega ali klica na pomoč.

Obramba je pred sodiščem gradila primer na dolgotrajnem partnerskem nasilju. Zagovornica Vesna Györkös Žnidar je poudarila, da je bilo nasilje Aleša Tihca dokazano z neodvisnimi pričami – med drugim naključnimi očividci, ki so ga videli, kako se je javno znesel nad ženo. Izvedenec psihiater je povedal, da se je Irena Tihec znašla v situaciji, ko je zaznala, da bo preživel samo eden.

Sodišče je 11. julija 2025 Ireno Tihec oprostilo. Predsednica senata Maja Balažic je pojasnila, da je senat prepričan, da je šlo za silobran pred že dalj časa nasilnim partnerjem in da je bila usodnega dne njena telesna celovitost in življenje resno ogrožena. Sodišče je celo zapisalo, da je irelevantno, ali je žena nož aktivno zamahnila ali ga le držala pred sabo – v obeh primerih bi šlo za samoobrambo. Tožilstvo je napovedalo pritožbo. Svojci pokojnega menijo, da sojenje ni bilo pravično in da sodišče ni dovolilo ključnih prič z njihove strani.

Opomba: Primer ostaja pravno odprt, saj je tožilstvo napovedalo pritožbo na Višje sodišče. Obe strani – obramba in tožilstvo – sta podali diametralno nasprotni interpretaciji enakih dejstev. Resnica o dinamiki tega razmerja ostaja vsaj delno uganka, ker pokojni Aleš Tihec ne more povedati svojega vidika.

2. Anja Repnik Berša – Maribor, maj 2022

Slabe dva tedna po tragičnem koncu v Brunšviku se je v mariborski četrti Studenci zgodil podoben primer. Devetindvajsetega maja 2022 so policisti nekje po enajsti zvečer obravnavali prometno nesrečo v Valvasorjevi ulici: avto je oplazil drevo in obstal. Za volanom so našli mrtvega 36-letnega Lulzima Beršo – a vzrok smrti ni bila nesreča. Izkrvavel je iz vbodne rane v prsnem košu. Kmalu se je pokazalo, da ga je zabodla žena Anja Repnik Berša, ki je bila v tistem času noseča z njunim drugim otrokom.

Ozadje je zapleteno. Berša je imel v času dejanja veljavno prepoved približevanja – in ne eno, pač pa dve, izrečeni v istem letu 2022. Kljub temu je živel skupaj z ženo, ki ga ni hotela dokončno odpraviti, ker ga je po lastnih besedah ljubila in verjela, da se bo spremenil. Policisti so celo na dan uboja obiskali stanovanje in se pozanimali, ali je vse v redu – Anja jim je rekla, da je. Berša naj bi imel ob smrti v krvi okrog 2,1 promila alkohola; po izpovedi izvedenke za toksikologijo je bil dolgoletni alkoholik, ki je znova pil po rojstvu hčerke leta 2017.

Anja Repnik Berša krivde ni priznala in tožilski obtožbi za uboj ni pritrdila. Zatrjevala je, da je branila sebe, hčerko in nerojenega otroka. Berša naj bi tistega večera šel spat k hčerki – zagovornik je interpretiral to potezo kot taktično potezo, s katero je vedel, da Anja od strahu za otroka ne bo odšla nikamor. Tožilka je nasprotno trdila, da bi imela dovolj časa za pobeg.

Sojenje se je uradno začelo februarja 2025, v teku pa je bilo še novembra 2025, ko so pred sodnico Nino Grdinić pričale izvedenke. Izrek sodbe ob zaključku tega besedila še ni bil znan.

Opomba: Primer Repnik Berša kaže na strukturni problem sistema varstva pred nasiljem: prepoved približevanja je bila izrečena, a je kršitelj živel z zaščiteno osebo naprej – s privolitvijo te osebe same. Ko pride do tragedije, je vprašanje odgovornosti precej bolj zapleteno, kot bi se zdelo na prvi pogled.

3. Maja Nosan – Kočevje, junij 2024

Tretji primer je iz Kočevja. Dvaindvajsetega junija 2024 je 39-letna Maja Nosan v skupnem stanovanju z nožem zabodla 32-letnega partnerja Alena Petka. Petek je umrl na kraju samem.

Na sojenju je Nosan opisala odnos, ki je bil zaznamovan z nasiljem – partner jo je po njenih besedah večkrat pretepel in jo, ko je bil pijan, spravljal v smrtni strah. Tistega usodnega dne je bila po lastnih navedbah pod vplivom alkohola in se dejanja ne spominja jasno.

Sodišče je primer presojalo z mešanim rezultatom: po eni strani je verjelo, da je bila Nosanova žrtev nasilnega odnosa, po drugi pa je ugotovilo, da ni konkretnih dokazov, da bi bila prav tistega dne žrtev neposrednega napada. Obsodili so jo na sedem let zapora. Višje sodišče je sodbo potrdilo in je postala pravnomočna, obramba pa je napovedala razmišljanje o zahtevi za varstvo zakonitosti na Vrhovnem sodišču.

Opomba: Primer Nosan je edini od treh, ki se je zaključil z obsodilno pravnomočno sodbo. Hkrati je tudi edini, pri katerem ni bila dokazana neposredna ogroženost v trenutku dejanja – kar je pravno ključna razlika v presoji silobrana.

Statistika: kdo umira v partnerskih razmerjih?

Da bi ti primeri dobili pravi kontekst, je treba pogledati širšo sliko. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) za obdobje med letoma 2014 in 2024 je bilo takole:

V tem desetletju je bilo umorjenih 67 žensk. Tri četrtine (74,6 %) jih je ubila bližnja oseba. 29 žensk je umoril nekdanji ali trenutni partner, 21 pa drug družinski član.

V istem obdobju je bilo umorjenih 86 moških. Za razliko od žensk so moški najpogosteje umirali od rok znancev ali neznancev (67,4 % primerov). V partnerskem razmerju je bilo umorjenih 9 moških (10,5 %), v širšem družinskem krogu pa 19 (22,1 %).

V absolutnih številkah torej: v desetih letih je partner ubil 29 žensk, partnerica pa 9 moških. Razmerje je približno 3 : 1 v škodo žensk. To je podatek, ki ga je treba upoštevati pri vsakem poštenim pogovoru o tej temi – niti dramatizirati ene strani niti minimizirati druge.

Hkrati velja opozoriti na nekaj, kar statistika ne zajame neposredno: dinamika razmerij, v katerih pride do uboja, je pogosto zapletena in redko gre za enosmerno nasilje. Strokovnjaki za partnersko nasilje poznajo koncept vzajemno nasilnih razmerij, kjer oba partnerja napadata drug drugega, čeprav asimetrično po intenzivnosti ali posledicah. Taka razmerja sistem varstva pred nasiljem, ki je zgrajen na modelu »eden je žrtev, drugi storilec«, obravnava slabše – ne glede na spol.

Namesto zaključka

Primeri, opisani v tem prispevku, ne dopuščajo enostavnih zaključkov. Vsak je bil zaznamovan s kompleksno zgodovino razmerja, alkoholom, nasiljem na eni ali obeh straneh in sistemskimi odpovedmi – od kršitev prepovedi približevanja do zamude pri iskanju pomoči. Sodišča so v vsakem primeru prišla do različnih ugotovitev.

Kar ostaja skupno vsem trem: mrtev moški ne more spregovoriti. To ne pomeni, da je nujno nedolžen – a pomeni, da ima vsak tak postopek strukturno omejitev, ki je ne moremo prezreti. Poštena obravnava teh primerov zahteva, da to omejitev imenujemo, ne da jo zakrijemo.

Podatki SURS kažejo, da je partnersko nasilje z usodnimi posledicami v absolutnem smislu pogostejša grožnja za ženske kot za moške. A teh devet moških, ki so v desetih letih umrli od rok partneric, si zaslužijo enako skrbno in enako brezstrastno obravnavo kot katerakoli druga žrtev.

Leonard Košir, s pomočjo Claude AI.

22. februarja 2026