Zgodba o sistemu, ki vidi vse – razen resnice

V državah, kjer bi moralo biti varovanje otrok temeljni steber socialnega sistema, pogosto opazimo paradoks: tisti, ki si vsak dan prizadevajo za stabilnost otroka, se znajdejo na robu institucionalne pozornosti. Tako se dogaja očetom, ki kljub skrbnosti, prisotnosti in odgovornosti ostajajo na obrobju postopkov, kot da je njihova vloga zgolj formalnost in ne dejanska vrednota v otrokovi varnosti. CSD daje možnost sodelovanja le zato, ker ga zakon v to prisili, ne zato, ker bi strokovno prepoznal očetovo pomembnost. Ko institucija ignorira njegove navedbe, jih minimizira, se iz njih celo posmehuje, pokaže, da ne gre za strokovni pristop, temveč za vzorec diskriminacije, ki ga zakon izrecno prepoveduje, a praksa še vedno tiho poganja.

Oče v takšnih postopkih pogosto ne nastopa kot enakovreden starš, temveč kot motnja v že vnaprej ustvarjeni predstavi CSD o tem, kje naj bi bil otrok. Ko opozarja na ogroženosti, se njegove besede označijo kot domneve. Ko poda dokumente, se interpretirajo kot pretiravanje. Ko želi sodelovati, se to sprejme kot zakonska obveznost, ne pa kot dejanski prispevek k dobrobiti otroka. A prav ta oče je pogosto tisti, ki je moral poskrbeti, ko je drugi starš odpovedal, ko so se zgodile hude oblike zanemarjanja, ko je moral zaradi varnosti otroka prevzeti odgovornost, ki bi morala biti deljena. Kljub temu CSD v njegovi vlogi ne vidi sodelujočega in prizadevnega za zaščito otroka, temveč nadležnega opazovalca, ki ga je treba formalno vključiti, a vsebinsko postaviti ob rob.

Najbolj skrb vzbujajoče je, ko institucija v preteklosti jasno zabeležene oblike ogrožanja popolnoma prezre. Mati je zapustila mladoletno hčerko, kar je ena najhujših oblik zanemarjanja, ki bi morala trajno vplivati na presojo njene starševske sposobnosti, a CSD tega ne upošteva. Polnoletna hčerka je bila v času srednje šole v vzgojnem zavodu Višnja Gora. Sin, prav tako polnoleten, pa je že v mladosti kazal znake resne disfunkcije, vključno s krajo, ropom in nasiljem nad partnerico. Vsi trije otroci imajo različne očete, a vse povezuje enak vzorec materine nestabilnosti, odvisnosti od domačega okolja, nesposobnosti partnerskega življenja in disfunkcionalne dinamike, ki se ponavlja ne glede na to, s kom živi. To je jedro problema, ki ga CSD ne želi videti.

Sedanje razmere razkrivajo še globlje težave. Mati, ki je bila hospitalizirana v psihiatrični bolnišnici, z opredeljeno bipolarno motnjo, popolnoma odvisna od svoje matere in odraslih otrok, ne predstavlja stabilnega okolja. V istem gospodinjstvu živijo odrasli otroci, ki imajo zgodovino kriminala, nasilja in popolne prevlade nad materjo. Eden izmed njih jo finančno izkorišča in usmerja njene odločitve, kar kaže na zamenjavo vlog in porušene družinske meje. Hkrati je prisotna uporaba marihuane, v hiši pa živi tudi dementni starejši član, ki sam zahteva visoko stopnjo oskrbe in predstavlja dodatno destabilizacijo.

Kljub temu CSD takšno okolje označuje za »vzpodbudno in primerno«, hkrati pa očeta obravnava kot nekoga, ki pretirava, dramatizira ali si izmišljuje. To ni strokovnost. To je odpoved sistema, ki ne vidi onkraj videza in ne priznava dejstev, če so v nasprotju z udobno pripovedjo ene strani.

V takšni praksi ne gre več za posamezne napake, temveč za kulturo delovanja, v kateri se opozorila očeta razumejo kot motnja. Vse, kar sistem ignorira – preteklo zanemarjanje, psihiatrično anamnezo, kriminalne vzorce, odvisnost od širše družine, nestabilnost gospodinjstva – se prej ali slej povrne kot POSLEDICA, ki jo nosi OTROK. In ko se institucija posmehuje opozorilom, češ da gre za domneve, je otrok IZDAN dvakrat: prvič od starša, ki ga ni znal zaščititi, drugič od sistema, ki tega noče.

Dokler bo CSD vlogo očeta razumel kot pravno breme namesto kot ključen steber otrokove stabilnosti, bo sistem sam ustvarjal pogoje, v katerih je otrok tisti, ki nosi posledice institucionalne slepote. Nikoli ne bi smeli pozabiti, da starševstvo ni formalnost in da se kakovost ne meri po spolu, temveč po dejanjih.

Očetje niso stranski liki. Niso administrativna obveznost, ki jo je treba odkljukati zaradi zakona. Očetje so lahko skrbniki, zaščitniki, vodilo in varna točka. CSD prepogosto pozablja, da so tudi očetje tisti, ki so sposobni ljubiti brezpogojno, predano in z vsem, kar imajo. In najhuje je, da ta sistem pozablja prav to: da tudi oče lahko svojemu otroku da vse – varnost, dom, toplino in prihodnost, ki si jo zasluži.

Avtor zapisa je znan društvu, ki se strinja z zapisanim. Komentiranje bo na voljo okrog 14 dni, potem bo onemogočeno. Lahko pa pišete komentarje na info@ocetje.si ali leonard@ocetje.si.