Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20 in 91/20, v nadaljevanju KZ-1) ureja pravne vrednote na represiven način. Osrednji člen, ki se neposredno dotika nasilja v družini je 191. člen KZ-1. Kazniva dejanja, ki se prav tako tičejo nasilja v družini pa so uvrščena tudi v poglavja kaznivih dejanj zoper življenje in telo, spolno nedotakljivost, zakonsko zvezo, družino, javni red in mir, človečnost in mednarodno pravo ter tudi v poglavje kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine. Tako se v primeru povzročenih telesnih poškodb ali spolnega nasilja storilce kaznuje v okviru drugih samostojnih dejanj, ki jih vsebuje KZ-1. Pri tem gre lahko za hudo telesno poškodbo (123. člen KZ-1), posilstvo (170. člen KZ-1), umor (116. člen KZ-1) in druge.

V 191. členu je zapisano, da kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih pravic spravlja v skupnosti podrejen položaj, se kaznuje z zaporom do petih let. Enako se kaznuje, kdor stori taka dejanja v kakšni drugi trajnejši življenjski skupnosti. Če pa so taka dejanja storjena proti osebi, s katero je storilec živel v družinski ali drugi trajnejši skupnosti, ki je razpadla, je pa dejanje s to skupnostjo povezano, se storilec kaznuje z zaporom do treh let. Tehtnega razloga za razločevanje med dolžino možne izrečene zaporne kazni sama žal ne razberem.

Na tem mestu moram poudariti še razliko med kaznivimi dejanji, ki se preganjajo po uradni dolžnosti in tistimi, ki se preganjajo na predlog. Kazniva dejanja kot je denimo tudi nasilje v družini, zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje ter neplačevanje preživnine se preganjajo po uradni dolžnosti, kar pomeni da predlog žrtve ni potreben. Če se torej žrtev obrne na policijo, ima ta po uradni dolžnosti obveznost obvestiti državnega tožilca, ki se nato odloči glede začetka kazenskega pregona. Drugače pa je pri kaznivih dejanjih, ki se preganjajo na predlog. Oškodovanec mora tako podati predlog za pregon, na podlagi katerega državni tožilec začne postopek pregona. Tak predlog se mora podati v roku treh mesecev od dneva, ko je na strani oškodovanca podana vednost glede kaznivega dejanja in storilca. Oškodovanec lahko tak predlog do konca glavne obravnave tudi umakne. Če to stori, predloga za pregon tega konkretnega kaznivega dejanja ne more več vložiti. V to skupino na primer spada lahka telesna poškodba, če ni storjena z orožjem, nevarnim orodjem ali na tak način, da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari.

Vsekakor sta lahko relevantna tudi 283. in 284. člen KZ-1. Prvi ureja krivo ovadbo, pri kateri gre za to, da nekdo naznani, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, čeprav ve, da tega v resnici ni storila. Predpisana je zaporna kazen do dveh let. Enako se kaznuje tudi kdor podtakne sledove kaznivega dejanja ali kako drugače povzroči, da se uvede kazenski postopek zoper tega sicer nedolžnega posameznika ali če to privede do ukrepanja državnih organov. Drugi govori o krivi izpovedbi, ki se nanaša na neresnične izjave prič, izvedencev, cenilcev, prevajalcev ali tolmačev v določenih postopkih. Predpisana je kazen do treh let zapora. Za krivo izpovedbo v kazenskem postopku pa se storilec lahko kaznuje z zaporom do pet let oziroma do osem let, če so tako nastale posebno hude posledice za obdolženca. Opozoriti pa moram, da bo dokazavanje teh dveh opisanih kaznivih dejanj  v praksi zelo težavno.

Pravica do sodnega varstva pa ne pomeni le to, da ima vsakdo pravico predložiti konkretno zadevo sodišču, ampak tudi v tem, da sodišče o tem odloči z vsebinsko odločitvijo v sporu. Kdaj je taka pravica učinkovita? Le, ko se stranka lahko zanese, da bo na sodišču prišlo do zavezujoče pravnomočne odločitve, ki se jo ne da več postavljati pod vprašaj. Vsaka sodna odločba mora uživati spoštovanje: po njej se je oseba dolžna ravnati. Tudi iz novejše prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da mora biti sestavni del pravice do sodnega varstva tudi samo pričakovanje, da bodo stranke dejansko upoštevale sodno odločbo.

Kaj torej sledi, ko imamo pravnomočno sodbo glede določenega kaznivega dejanja? Sodba postane pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s pritožbo. Pravnomočnost pa ni enaka kot sama izvršljivost. Torej, ko je nekdo pravnomočno obsojen za storitev določenega kaznivega dejanja, to ne avtomatsko pomeni, da takoj začne prestajati določeno kazen. Ko je enkrat sodba pravnomočna se izvrši šele, ko je vročena in ko za njeno izvršitev ni zakonskih ovir (kot so na primer amnestija, pomilostitev, v primeru zastaranja, če je odložitev potrebna, da obsojenec poskrbi za varstvo in vzgojo otrok ). Če pa ni bila vložena pritožba ali se je stranka pritožbi odpovedala, je sodba izvršljiva, ko poteče rok za pritožbo oziroma od dneva , ko so se stranke odpovedale pritožbi ali vloženo pritožbo umaknile (129. člen ZUP).

Po izpolnitvi teh pogojev pristojno okrožno sodišče pozove obsojenca na prestajanje kazni. Kaj pa če obsojenca ni ali se izmika vročitvi tega poziva? Sodišče najprej odredi privedbo. Če ta ne uspe (ker na primer ni mogoče ugotoviti, kje se obsojenec nahaja), sodišče odredi tiralico.

Če je obsojenec sankcioniran z denarno kaznijo in te ne plača v določenem roku, se izterja prisilno (119. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 40/09, 9/11 – ZP-1G, 96/12 – ZPIZ-2, 109/12, 54/15, 11/18 in 200/20 – ZOOMTVI). To se stori v skladu z določbami, ki jih vsebuje Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 37/08 – ZST-1, 45/08 – ZArbit, 28/09, 51/10, 26/11, 17/13 – odl. US, 45/14 – odl. US, 53/14, 58/14 – odl. US, 54/15, 76/15 – odl. US, 11/18, 53/19 – odl. US, 66/19 – ZDavP-2M in 23/20 – SPZ-B). Postopek izvršbe se uvede na predlog upnika.

Če pa se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Denarna kazen do tristo šestdeset dnevnih zneskov se lahko izvrši tudi tako, da obsojenec v obdobju največ enega leta namesto plačila denarne kazni opravi delo v splošno korist brez nadomestila. Obseg dela se določi tako, da se en dnevni znesek nadomesti z eno uro dela (87. člen KZ-1).

Vsekakor nespoštovanje sodne odločbe privede do številnih zapletov. V praksi se tako zaradi tega pojavljajo primeri, ko žrtve epiloga sodnih postopkov nikakor ne dočakajo pravočasno. Že iz vidika načela pravne države (kar Slovenija tudi je) lahko izpeljemo, kako zelo izjemnega pomena je, da se zagotovi spoštovanje pravnomočnih sodnih odločb. Žrtvam pri tovrstnih zapletih svetujem predvsem veliko mero vztrajnosti.