Društvo očetov Slovenije
Hajdrihova 28c
1000 LJUBLJANA

Državni zbor Republike Slovenije
Predsednica DZ
Poslanke in poslanci DZ

Spoštovani!

V Državnem zboru je v sredo, 5. 2. 2025, 16. redna seja Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Na tem posvetu bi radi predstavniki Društva očetov Slovenije, ki s svojim članstvom (predvsem) očetov predstavljamo legitimno stranko, predstavili svoje poglede na temo varstva otrokovih koristi v ločitvenih oziroma razveznih civilnih sodnih postopkih.

Kot prvo bi radi poudarili, da ne smemo otroka v sodnih postopkih obravnavati parcialno. Otrok je vedno otrok dveh staršev, očeta in matere, in del družine. Zato mora biti v sodnem postopku obravnavana družina, enakovredno oče in mati, in otrok. Oče in mati sta tista, ki vzgajata otroka, ne sodišče in ne socialne službe. Treba je razumeti tudi, da je otrok sicer enakovreden, vendar ne enakopraven s starši. Vloga matere je največja od rojstva do 7 leta, od 7-14 je težišče vzgoje na očetu, ki otroku zariše meje in ga nauči delovati v družbi. Ta dualizem vlog je obširno znanstveno potrjen. Kdor tega ne razume, ta vzgaja otroka permisivno, kar pa danes že vemo, da otroku škoduje.

V začetku septembra letos je v Oslu,  potekala konferenca PASG[1] z naslovom Promoting the Child’s Best Interests (V najboljšem interesu za otroka) . Na njej so sodelovali številni mednarodno priznani strokovnjaki, med drugim tudi več sodnikov in nekdanji sodnik na ESČP z Islandije, Davíð Þór Björgvinsson. Izoblikovala se je misel: »Otroka je treba poslušati. Vendar otrok ne sme odločati.« Otrok še ni izoblikovana osebnost, vodijo ga želje, ne zaveda pa se še koristi in potreb ter med njimi ne loči. Kot pravi uveljavljen rek: če bi nam starši kot otrokom vse dopustili, bi bili vsi fantje na eno oko slepi gusarji.

Torej, če hočemo sodne postopke res voditi v korist otrok, potem moramo obravnavati starša enakopravno, z skupnim skrbništvom kot temeljno doktrino. Otroke moramo poslušati, a za uresničevanje njihovih potreb ne smemo postavljati pravic in želja otrok pred obveznostjo staršev do njihove vzgoje.

Na žalost pa je v vedno več postopkih prisotno nasilje v družini. Ki moramo priznati, postaja izredno učinkovito orodje za dosego (običajno materialnih ali maščevalnih) ciljev ločujočih se mater. Pri tem ne moremo mimo naslednjih podatkov:

• ženske so skoraj enako nasilne kot moški
• heteroseksualni pari imajo najmanjšo incidenco fizičnega nasilja v družini[2], incidenca med gay/lezbičnimi je 2x višja, med transspolniki 2,5x višja ter med  biseksualnimi 8x višja
• nasilje nad otroki izvajata oba spola skoraj v enaki meri (odvisno od stopnje), na eni stopnji matere celo pogosteje od moških
• v številu smrtnih žrtev partnerskega nasilja v Slovenij smo se moški že skoraj izenačili z ženskami, izstopajo le moški priseljenci prve ali druge generacije,
• v vsaj 80 % primerih nasilja nad žensko je obstajalo predhodno obojestransko nasilje (več o nasilju, z raziskavami in podatki, na spletni strani zveze DAVIA )

Poudarjamo, da nasprotujemo vsakršnemu nasilju! Izpostaviti pa moramo hude pomanjkljivosti dandanašnje prakse, diskriminatornost očetov ter celo neustavnost.  

Dovolj je že sum, da je do nasilja nad ženo oziroma partnerko ali otrokom prišlo, pa se sprožijo postopki, ki so izjemno škodljivi za očeta in tudi za otroka. Dogma »verjemi žrtvi« se je na žalost spremenila v dogmo »nekritično verjemi žrtvi«. Slednje pa v dobi povečanega narcisizma in drugih oblik psihopatoloških motenj ali bolezni[3], drastičnem zmanjšanju empatije med mlajšimi populacijami[4] ter bistvenem povečanju materializma[5] vodi v načrtne manipulacije vpletenih služb in sodišč. Regulativa in praksa, spisana za zaščito mater pred smrtjo in težjimi telesnimi poškodbami (fizično nasilje) se danes prevladujoče izkorišča za (pogosto namišljeno[6]) psihično nasilje.

Na tem mestu absolutno moramo obvestiti Državni zbor o neustavni praksi, ki se dogaja na CSD. Ko namreč pride do ovadbe nasilja, se aktivira tako imenovana Multidisciplinarna komisija, ki jo vodi CSD, v njej pa poleg domnevne žrtve sodelujejo običajno tudi ženske svetovalne organizacije in predstavnik Policije. Ta komisija posluša izjave domnevne žrtve, se seznani z ugotovitvami Policije. Komisija na podlagi iznešenih trditev naredi oceno ogroženosti domnevne žrtve, ki je lahko lahka, srednja ali velika ogroženost. Ugotovitve te komisije so potem kot mnenje CSD predočene na sodišču v postopku določanja skrbništva, stikov in preživnine. Storilec, pretežno moški ne ve da Komisija obstaja, niti da ga obravnava. Ne ve česa je obdolžen. Na obravnavah ne sodeluje. Niso mu predočene izjave vpletenih niti dokazi. Katerakoli informacija o ali iz tega postopka je označena in varovana kot tajna. Nima nobene možnosti zagovora!!! Sklep MDT (razsodba) pa lahko bistveno vpliva na postopke sodišča.

Poslance pozivamo, da preverijo ta dejanja in njihovo ustavnost. Prakso bi bilo najbolje odpraviti, sam postopek v primeru utemeljenih sumov težjih oblik nasilja pa peljati v okviru policijske preiskave, kjer je tajnost zagotovljena. S stališča varnosti podatkov pa moramo izpostaviti tudi prisotnost raznih svetovalcev domnevne žrtve, ki niso uradne osebe in kot take nimajo pooblastil po zakonu.

Kriva ovadba (KZ-283), kriva izpovedba (KZ-284)… so kazniva dejanja! Pa so res sankcionirana? Iz slovenske sodne prakse izhaja da ne. Mar ni vprašljivo, da pravosodje zahteva spoštovanje državljanov, ne sankcionira pa tistih, ki mu brezsramno lažejo? Kako da to upravičeno zahtevo do spoštovanja institucije sodišče samo ne sankcionira v največji meri?

Resničnost izpovedovanja sicer zahteva 284.člen KZ, na to stranko v postopku opozori tako Policija pri zasliševanju kot tudi sodišče pri pričanju na naroku, velja pa tudi za izjave, ki jih tretji dajejo sodišču. 

Vendar pa najdemo v 284 členu zahtevo, da se sodišče ali organ opre na (točno) to izjavo v odločbi, ki jo je izdalo. Kar pomeni, da je potrebno dokazati ne-le, da se je dotični lagal, temveč še, da se je na to izjava organ oprl pri izdaji odločbe. Ergo, v kolikor ta izjava ni povzeta v odločbi ter še pokazana kavzalnost, je možnost pregona posameznika zaradi krive izpovedbe de-facto nična

Laganje na policiji in sodišču je zaradi tega praktično logična zavestna odločitev, saj laž lahko prinese bistveno prednost v postopku, tveganje z uporabo takih taktik pa je zanemarljivo.

Zato Državnemu zboru predlagamo, da dikcijo 2. odstavka 284.člena spremeni tako, da se iz teksta briše oprtje odločbe: »Enako se kaznuje stranka, ki je pri dokazovanju z zaslišanjem strank v pravdnem, nepravdnem, izvršilnem ali upravnem postopku po krivem izpovedala, in je sodišče ali drug pristojni organ na to izpovedbo oprlo svojo odločbo v tem postopku.«

Sodišče ali drug organ je v primeru, da v postopku zazna krivo izpovedbo, dolžno le-to preganjati po uradni dolžnosti, sploh pa po naznanilu vpletene stranke.

Naš predlog in zahteva po ureditvi navedenega vprašanja temelji na povečani pogostnosti obdolževanja nasprotne stranke za spolno nasilje kot pravdna taktika. Moramo vedeti, da so take obtožbe izredno težko dokazljive ter da povzročajo pri otroku izjemen stres. Multipli pogovori in razkrivanje največje intime pred večimi izvedenci pusti nepopravljive posledice.

Spolno nasilje je nedvomno zavržno! A enako kot pri Multidisciplinarnih teamih je tudi tu za najhujše primere dobrodošla (čeprav prepogosto neučinkovita) praksa postala zlorabljana za partikularne interese in lažne obtožbe. Še posebaj zavržna je uporaba tozadevnih taktik s strani vpletenih odvetnikov.

Posebno omembo v sklopu nasilja si zasluži starševsko odtujevanje. To je preprosto povedano čustvena zloraba otroka – zloraba njegovega zaupanja. Starši, ki so nagnjeni k odtujevanju, so (ponovno) precej enakomerno razporejeni med spola.

Vendar pa naša socialna služba ne sme ukrepati, ker je MDDSZEM prepovedalo uporabo »koncepta odtujevanja«. Pri tem navajajo konvencijo, v kateri pa prepovedujejo uporabo »sindroma odtujevanje«. Ministrstvo torej ne loči med konceptom in sindromom. Poleg tega navajajo, da sindroma oziroma posledic odtujevanja ni na seznamu bolezni ali motenj, kar tudi ne drži – duševne motnje in bolezni je APA zapisala v kategorijo problem odnosov med starši in otroki, kar priznava tudi WHO.

Na kratko: gre za zlorabo, pri kateri starš, ki odtujuje otroka, z manipulacijami, zavajanji in podobnimi dejanji doseže, da otrok začne zavračati stike z drugim staršem, s katerim je imel otrok do tedaj normalne odnose. Gre za psihično nasilje nad otrokom in seveda tudi nad odtuje(va)nim staršem ter običajno tudi njegovega širšega sorodstva.

Na PASG konferenci je svojo raziskavo o starševskem odtujevanju predstavil dr. Ben Hine, londonski profesor uporabne psihologije, s katero je ugotovil, da se kar 60 % otrok sreča z neko obliko odtujevanja. V svojem predavanju pa je nekdanji sodnik na ESČP z Islandije, g. Björgvinsson, predstavil 3 primere, ki jih je ESČP obravnavalo, med katerimi se je znašla Slovenija: E. V. proti Sloveniji, kjer oče 2 leti ni imel stikov z otrokom in s strani države ni dobil nobene pomoči proti starševskemu odtujevanju. Sodnik je poudaril, da so to primeri, ko je bilo starševsko odtujevanje eksplicitno imenovano, in imenovano je bilo z razlogom. Če se vrnemo v Slovenijo, pa tudi celjska sodnica Frida Burkelc v svojih raziskavah uporablja termin starševskega odtujevanja. Torej, starševsko odtujevanje obstaja, je resen problem, o njem obstaja veliko dokazov, študij uglednih znanstvenikov in raziskovalcev, zato je zanikanje te vrste zlorabe metanje peska v oči. Prepoved uporabe »koncepta« problema ne bo rešila.

Slovenska sodišča so navedene simptome na srečo vpletenih otrok že začela prepoznavati. Očetje si želimo, da bi bilo tako prepoznavanje hitrejše aktivnost sodišča pa zgodnejša, saj so ob pravočasni prepoznavi negativne posledice za otroka manjše.

Naše trdno mnenje je, da se odtujenega otroka sploh ne sme spraševati, če si želi stika z odtujenim staršem. Tak otrok mora iz lojalnosti do enega starša mora drugemu povedati, da si ne želi stikov z njim. Ker ne bo izrazil svoje resnične, globoke želje, zakopane globoko v notranjost, ampak bo izrazil tisto, ki jo zlorabljajoči starš od njega pričakuje. Sodišče mora samo presoditi, ali so dejanja obtoženega starša res tako kazniva ali resno škodljiva in stališče o stikih sprejeti samo, ne pa da to svojo odgovornost prelaga na otroška ramena.

Če res želimo izboljšati sistem, da bo deloval v korist otrok, potem nujno začnimo z implementacijo Resolucije Sveta Evrope št. 2079 iz leta 2015. Namesto jalovih obveznih posvetov na CSD in multidisciplinarnih timov, ki delujejo kot tajno sodišče inkvizicije vzpostavimo MDT po kohemskem modelu (po mestu Cochem, od koder izvira). Pomagajmo očetom in materam, da se sporazumejo v največjo korist otrok. Za deljeno starševstvo, kjer je le mogoče. Sodišče naj se zgleduje po sodiščih v razvitih evropskih državah, kjer imajo visoko stopnjo deljenega starševstva (Švedska, Belgija) in s tem nizko stopnjo konfliktov med staršema. CSD bi moral biti zgolj eden od predstavnikov v kohemskem modelu.

Dokler pa tako reševanje sporov ni utečeno ter je vloga odvetnikov še vedno prevladujoča, pa podpiramo poziv društva DOOR o razmisleku o zamejitvi stroškov sodnega postopka z uvedbo pavšalnega nadomestila.

Vpeljava kohemskega modela bi zmanjšala tudi pritisk in potrebo po sodnih izvedencih pedopsihologije. Za Slovenijo jih je predvideno 34, od katerih jih je določenih 12, aktivnih pa 9. Pomanjkanje le-teh je pogosto vzrok večletnemu trajanju postopkov. Državni zbor pozivamo, da pozove Ministrstvo za pravosodje k rešitvi težave ter premisleku, kaj je krivo za tako majhno zanimanje. Birokratski postopki? Nizki honorarji? Dejstvo, da sodišču njihovega mnenja ni potrebno upoštevati?

Poslance Državnega zbora pozivamo da rečemo jasen NE izrinjanju očetov iz družin. Otroci mater samohranilk so pogosteje vpleteni v družbeno devianco in imajo manjšo socialno uspešnost.  Vidimo, da je šolstvo preobremenjeno z učenjem, da bi lahko tudi vzgajalo. Drastično padajo telesne sposobnosti otrok. Narašča število otrok in kasneje odraslih z narcistično osebnostno motnjo. Narašča število otrok s psihičnimi težavami vseh vrst.. Narašča število prekrškov in tudi mladoletnih kaznivih dejanj, slednja pa so vedno težja. Tudi Unicef je prišel do ugotovitve, da je bistveno naraslo nasilje med otroki

Treba je torej vrniti očete v družine. Na njihova mesta. Oče postavlja meje, meje predstavljajo varnost. Treba je reči NE permisivni vzgoji. Otrok se mora naučiti tudi premagovanja ovir, stresa. Mati ga mora pri tem podpirati, ne pa ga ovirati in mu celo nagajati, nasprotovati, rušiti njemu samozavest, očetu pa avtoriteto…

Ne želimo prevlade enega spola nad drugim. Ko en spol pridobiva, oba spola izgubljata. Rešitev vidimo zato v sodelovanju. Prihodnost temelji na pravi enakopravnosti med spoloma, na spoštovanju, na sožitju, ne pa na boju za prevlado

V Ljubljani, 2-2-2025

Andrej Mertelj, predsednik DOS

Leonard Košir, tajnik DOS

[1] Parental Alienation Study Group – Skupina za študij otroškega odtujevanja

[2] Ameriško pravosodno ministrstvo (DOJ): Statistično poročilo o nasilju v družinah glede na spolno usmeritev in spolno identiteto, junij 2022

[3] Jean M. Twenge, W. Keith Campbell. The Narcissism Epidemic: Living in the Age of Entitlement. Atria Books, 2009.

[4] Študija https://news.umich.edu/empathy-college-students-don-t-have-as-much-as-they-used-to/

[5] Jasen znak tega so milijonske ločitvene tožbe, ki so se začele v zadnjih letih pojavljati v slovenskem rumenem tisku (npr. Andrej Marčič  – Eva Erjavec).

[6] Če citiramo besede lucidne sodnice Družinskega sodišča v Ljubljani »Gospa, vsaka neizpolnjena želja pa ni psihično nasilje!«