V soboto, 22. 10. 2016, je na Dunaju potekala konferenca »Fachtagung Doppelresidenz«, katere sem se udeležil. Organizator, Anton Pototschnig, je poskrbel tudi za spletno stran http://www.doppelresidenz.at/, na kateri je vabilo, kratek povzetek posveta, odzivi medijev in podobno. Prisotnih nas je bilo okrog 150 ljudi, od tega 140 strokovnjakov z različnih področij – torej sem bil eden od le 10 laikov – iz Avstrije, Nemčije, Švice in Italije. Mislim, da sem bil edini iz Slovenije. Večina stvari je opisana na navedeni spletni strani, zato bom jaz opisal samo svoje vtise.

Deljeno starševstvo (Doppelresidenz – v nadaljevanju DS) je avstrijski termin (Nemčija: Wechselmodell, UK, US: Shared Parenting (SP) ali Two Homes), pod katerim razumemo model izmenjavanja otrok med ločenima staršema 1 x tedensko, tako da so otroci 1 teden pri enem staršu, 1 teden pa pri drugem. Na ta način sta starša enakopravna pri delitvi časa (vzgoje in skrbi) z otroki, saj je čas deljen pravzaprav v razmerju 50 : 50 %.

Vse prisotne sta pozdravila vodja posveta, g. Pototschnig, in moderator, Mark Ruiz Hellin. Z majhno zamudo je prvi nastopil pravnik, dr. Reinhard Jackwert, in predaval o pravni ureditvi skrbništva otrok v Avstriji – od bivališča otrok, naslova, do preživnine. Situacija je podobna kot pri nas, deljeno starševstvo oz. DS je možno samo v primeru dogovora med staršema.

Sledila je Teresa Amann, magistra psihologije in študentka Univerze na Dunaju. Predstavila je izsledke raziskave, ki jo je izvedla v okviru magistrske naloge, prve o DS na dunajski univerzi. Mag. Amann je potrdila pravilnost izbire DS po ločitvi, meni je bilo dodatno zanimivo zaradi dejstva, da je iz generacije otrok staršev, ki so se množično ločevali.

V imenu naslednje predavateljice, univ. prof. dr. med. Marguerite Dunitz-Scheer, odsotne zaradi bolezni, je nastopil njen najmlajši sin Noah in prebral njeno predstavitev. Sproščeno je prebral njena navodila in recepte iz kuharske knjige za sestavljene družine (Patchworkfamilie – moji, tvoji, najini), saj je sama prakticirala tako DS po ločitvi kot sestavljeno družino. Zaključila je s pozivom k DS in Noah je požel bučen aplavz. Njen prispevek je objavljen na spletni strani.

Mag. Veronika Richter, naslednja nastopajoča, že 18 let vodi skupine za otroke »Rainbows – für Kinder in stürmischen Zeiten«, zato je lahko predstavila DS z vidika otrok po ločitvi staršev. Omenila je ločitvene konflikte in povedala, da ni nobenih znakov, da bi bili pri DS večji. Če so, so v vsakem primeru, jih je pa pri DS še najmanj. Za menjavo otrok je najboljša rešitev enkrat na teden, saj je, sploh za mlajše (npr. 5 let stare), 14 dni preveč, obdobja, krajša od 7 dni, pa so logistično težja. Zaželeno je, da se po ločitvi starš, ki zapusti dom, ne preseli daleč. Najbolje bi bilo, če bi lahko otrok iz šole (vrtca) šel k obema peš. Seveda DS ne deluje v vseh primerih, a v večini deluje. Pri DS imajo otroci največ od materinega in od očetovega sveta.

Glavna zvezda dneva, prof. dr. jur. Hildegund Sünderhauf-Kravets, naj bi imela na razpolago kar dve uri za predavanje, ki se navezuje na njeno knjigo »Wechselmodell: Psychologie – Recht – Praxis«. Gospa je mednarodno priznana strokovnjakinja s področja DS in je znanstvena članica Mednarodnega sveta o deljenem starševstvu (International Council on Shared Parenting – ICSP) s sedežem v Bonnu. Tudi naslov njenega prispevka »Doppelresidenz – Normalität oder Revolution?« je nakazal zanimivo predavanje.

Začela je pri gostiteljih – v Avstriji so otroci večinoma v solo skrbništvu (skrbništvu pri samo enem od staršev), od teh jih je 8 % pri očetu, 92 % pa pri materi. Opredelila je pojme – malo stikov pomeni vsak drugi vikend, veliko stikov pomeni vsak teden pol dneva (vsak delovni dan nekaj ur) in vsak drugi vikend, DS pa pomeni izmenjavo vsakih 7 dni. To se je izkazalo za pravno, pedagoško in psihološko najboljše. Nesting oziroma gnezdenje po njenem mnenju ni primerno za daljše obdobje, ampak le za prehodno, razen mogoče pri družinah z veliko otroki. Gnezdenje je model, pri katerem so otroci stalno v enem prebivališču in se starša tedensko izmenjujeta, manj pa je primeren zaradi večje možnosti za konfliktne situacije. V Nemčiji je 20 % otrok brez stikov z enim od staršev, po nekaj procentov jih ima malo in veliko stikov, večina pa jih menja domove.

Gospa je izdelala metaštudijo na podlagi 52 mednarodnih študij iz obdobja 1977 – 2015, večina jih kaže na pozitiven učinek na otroke. Več časa z očetom pri DS vodi v močnejšo čustveno vez med staršem in otrokom kot pri solo skrbništvu. Otroci v DS kažejo praktično enake vezi kot pri neločenih starših. Dober odnos z očetom pri DS pomeni tudi bolj zdrav odnos z materjo kot v solo skrbništvu matere. Učinki DS na starše: boljše zdravje, socialna situacija in ekonomska situacija. V avstralski raziskavi je 70 – 80 % staršev (n = >10.000) izjavilo, da so zelo zadovoljni z DS zaradi združljivosti službenega in privatnega življenja. Tudi švedska raziskava dr. Malin Bergström (CHESS-Study, 2012; tudi g. Bergström je znanstvena članica ICSP) je potrdila večjo splošno zadovoljnost otrok, boljšo psiho in manj mobinga. Študija iz l. 2013 je pokazala visoko zadovoljnost 15-letnih otrok iz neločenih družin, srednjo zadovoljnost v DS in nezadovoljnost v solo skrbništvu. Študija iz l. 2014, Mental health in Swedish children living in joint physical custody and their parent’s life satisfaction, je pokazala, da je v DS družinah skoraj enako število psihičnih problemov kot v neločenih družinah. Študija iz l. 2015, 50 moves a year, je pokazala enakost glede psihosomatskih simptomov in bolezni, psihične težave naraščajo od neločene družine do enostarševske družine. Rezultat raziskave iz l. 2016: Why should they live more with one of us when they are children of us both? Turunenova raziskava iz l. 2015, v kateri so merili stres oziroma raven stresnega hormona, kortizola, pri otrocih v DS družinah je pokazala naslednje: Norveška, DS pomeni 50/50 – 25 % vseh otrok in 31 % najstnikov, Švedska, DS 50/50 – 40 % vseh otrok, > 50 % 6 – 9-letnih otrok, Belgija, kjer DS pomeni že 33/67 % – 27 % vseh otrok, 36 % otrok od 0 – 12 let, najbolj detajlno pa so raziskavo izvedli v Avstraliji (DS pomeni 50/50) – 7,5 % 0 – 2 leti, 20,3 % 3 – 4 leta, 25,7 % 5 – 11 let, 20,2 % 12 – 14 let in 10,8 % 15 – 17 let stari otroci. Vse te raziskave potrjujejo trditev dr. Nielsen iz l. 2011, da je za otroka najboljše »2 parents fit and loving«. Prednosti so še dosegljivost šole in prostočasnih ponudb od obeh staršev.

Raziskave opažajo, da matere pogosto stopnjujejo konflikt, potem pa rečejo, da v tako konfliktno okolje ne morejo dati otrok oziroma jih deliti po sistemu DS. Resnica je žal ravno nasprotna; v kolikor ni prisotna psihopatologija, so v DS konflikti normalnejši, k reševanju problemov se pristopa racionalno, konflikte se dobro regulira.

Prednosti za starše:

• čas brez otrok – prosti čas, socialni kontakti, nova poznanstva in partnerstva;
• boljša ekonomska situacija skupne družine;
• finančna neodvisnost obeh staršev;
• zmanjšanje konfliktov;
• manj občutkov krivde pri starših in otrocih.

Slabosti:

• zmanjšanje mobilnosti staršev;
• dogovori med staršema glede skupnih odločitev;
• koordinacija vsakodnevnih dejavnosti;
• stane več;
• pravna ureditev (dohodnina, dodatki…) je težka.

Izmenjava otrok:

Starost              Izmenjava                                             Počitnice

0 – 2 leti           na 2 – 3 dni                                           na 3 – 5 dni

3 – 5 let na 3 – 5 dni (npr. 3-3-4)                         na 5 – 7 dni

6 – 9 let na 5, 6, 7 dni, naraščajoče                      na 7 – 14 dni

10 – 12 let        tedensko                                               1/2 počitnic

13 – 18 let        na 7 ali 14 dni                                       1/2 počitnic

DR ni enostavna rešitev in ni rešitev za vse.

Gospa je nato orisala povezavo med odnosom in časom med konfliktom in zadovoljstvom. Konflikt je lahko normalen in poteka kot graf na levi. Tako konflikt (ločitev) naraste in se sčasoma umiri. Običajno je tako pri DS.

Če pa pride do drugačne rešitve, kot je npr. solo skrbništvo enega starša, pri čemer je drugi starš (v večini primerov oče) odrinjen, pa se običajno konflikt razvije v dolgotrajnega – naraste do vrhunca, potem pa se samo delno umiri in spet naraste, pri čemer se nikoli zares ne umiri, temveč je ves čas precej visoko (desna slika). Tak konflikt vodi v izgorelost (Custody Battle Burnout), kar po svetu opažajo in so to disfunkcijo v psihologiji tudi že poimenovali. Pogosto v ozadju konflikta ležijo drugi patološki vzroki.

Na koncu svojega predavanja je rekla, da je skupna starševska skrb pravno nemogoča. V prid DS pa je navedla resolucijo Parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 2079 z dne 2. 10. 2015 (http://assembly.coe.int/nw/xml/XRef/Xref-XML2HTML-en.asp?fileid=22220&lang=en ) in njena osnovna načela:

1. DS kot osnovna smer
2. Interdisciplinarna obravnava strokovnjakov
3. Obvezna mediacija

Glede na to, da je DS v Nemčiji že nekaj časa uzakonjeno kot prva izbira po ločitvi in da gre po tej poti tudi Avstrija, si želijo, da bi bili Nemčija in Avstrija skupaj »svetilnik Evrope« sistema DS. Predavanje je zaključila z odgovorom na retorično vprašanje, naslovu predavanja: je DS revolucija ali normalnost? DS bi moralo biti normalnost, ne pa revolucija.

Sledil je pogovor z nekaj otroki in dvema staršema, očetom in mamo, ki so v praksi preizkusili DS. Starša sta povedala, s kakšnimi dilemami in težavami sta se srečevala, otroci pa so povedali tudi to, kako so včasih na račun sistema DS starša prinesli okrog.

Zadnje uradno dejanje je bila tematska debata, v kateri zaradi odsotnosti ni sodeloval univ. prof. ddr. Salvatore Giacomuzzi, zato je bil edini moški predstavnik Anton Pototschnig. Debata je bila kar živahna, občutek sem imel, da ima g. Pototschnig drugačen pogled na ločitev in življenje po ločitvi od žensk ter da so ženske vendarle delovale bolj skeptične do DS.

Že prej sem omenil International Council on Shared Parenting (ICSP), glej http://www.twohomes.org/. Na Dunaju sem se torej pogovarjal z dvema članoma ICSP, več o ICSP pa kdaj drugič.