Dobrodošel premislek bi veljal uporabi zvočnih in/ali video posnetkov v samem postopku, v katerem so vmešani mladoletni otroci.

Prva reakcija vsakega odvetnika je, da posnetki niso uporabni, saj (običajno) nimamo soglasja za snemanje od vseh na posnetku. Na eni obravnavi je odvetnica nasprotne stranke celo trdila, da bi potreboval tudi soglasje za uporabo posnekta kot dokaza (???).
A čisto tako črno ni. Snemajo lahko detektivi. Brez privoljenja je dovoljeno snemati v svojem domu, prav tako tudi na dvorišču – v kolikor imate oznake, da je območje pod video nadzorom. Če snemate drugje (npr. na javni površini, pri “maternici” doma, …”) tvegate ovadbo posega v osebnostne pravice.

Kako pa je z uporabo tako pridobljenih posnetkov v sodnem procesu? Če gre za kazensko zadevo, potem boste te posnetke le stežka uporabili. Če pa gre za civilno pravdo (npr. premoženje, skrbništvo, stiki, preživnina, …) ali ZPND z znižanim dokaznim bremenom pa lahko sodišču tak posnetek predložite ter ga zaprosite, da dopusti izvedbo tega dokaza.

Pokazati resnico v družinskih sporih je izredno težko. Običajno si ne zapisujemo izrečenih besed, kar bi lahko uporabili potem za dokazovanje pred sodiščem – če zanemarimo verodostojnost takega zapiska. Slika pove več kot tisoč besed. In lahko naslika tudi subtilnejše mehanizme pritiska in izsiljevanja. Zato menim, da bi morali – ponovno samo v družinskih postopkih z vpletenimi mladoletnimi otroci – dovoliti uporabo posnetkov. S tem se zagotovi absolutni prepis povedanega, ne pušča nobenega dvoma v izrečeno, saj vemo, da reproducirana izjava nikoli ne more biti 100% natančna.