Spoštovana javnost,

spoštovane institucije,

in vsi, ki odločate o življenjih otrok,

v Sloveniji pogosto govorimo o koristi otroka. Ta pojem se redno pojavlja v odločbah, zapisnikih in strokovnih mnenjih, vendar v praksi vse prepogosto izgubi svoj resnični pomen. Pogosto se skrči na eno samo perspektivo – perspektivo matere. Vloga očeta pa je potisnjena na rob: obravnavana kot drugorazredna, moteča ali celo nevarna. Če oče vztraja, je označen kot konflikten. Če opozarja na nepravilnosti, kot manipulativen. Če izraža čustveno navezanost, kot tveganje.

To pismo ne pišem kot izjemo. Pišem ga kot primer sistemske prakse.

Na podlagi navedb matere in brez poglobljene ter celostne preverbe okoliščin je bil moj primer ob prevzemu nove strokovne delavke na centru za socialno delo obravnavan na način, ki je rezultiral v stikih pod nadzorom. Razlog za tak ukrep naj bi bil, da otroka nisem želel takoj vrniti materi. Pri tem pa ni bila opravljena temeljita presoja okolja, v katerem otrok dejansko odrašča.

Otrok živi v razširjenem gospodinjstvu, kjer mati ni zmožna samostojnega življenja in je popolnoma odvisna od svoje matere, sestre in polnoletnih otrok. Gre za okolje, v katerem se že več generacij ponavljajo vzorci nestabilnosti, nezrelih partnerskih odnosov, brezposelnosti in pomanjkanja osnovnih vzgojnih struktur. V tem okolju so prisotni tudi hudi družinski konflikti, nasilni vedenjski vzorci in policijske obravnave. Vzgojo pogosto nadomeščajo zasloni, kričanje in neprimerna komunikacija.

Štiriletni otrok v takšnem okolju večino dneva preživi pred televizijo in telefonom. Izpostavljen je neprimernemu besednjaku in poniževalnim izjavam o očetu. Kljub temu je bilo to okolje v postopkih ocenjeno kot ustrezno in spodbudno.

Mati ima diagnosticirano bipolarno motnjo, ni sposobna polnega delovnega časa, njeno vsakodnevno delovanje pa v praksi vodijo drugi družinski člani. V situacijah, ko je gospodinjstvo polno, se pogosto ne upa niti samostojno odzvati na telefonske klice. Odločitve v zvezi z otrokom sprejemajo sorodniki, ne starša skupaj in ne strokovne institucije.

Gre za ponavljajoč se vzorec: nobeden izmed njenih otrok ni imel ob sebi očeta v času odraščanja, saj jim tega mati ni omogočila. Ima tri otroke z različnimi partnerji. V preteklosti je enega izmed mladoletnih otrok pustila brez ustrezne skrbi, za katerega je nato poskrbel bivši partner v tujini in mu zagotovil stabilno okolje. Tudi ta okoliščina v sistemskih obravnavah ni bila ustrezno upoštevana. Mati jemlje psihiatrična zdravila (Seroquel, Trittico, Helex po potrebi), vendar ti dejavniki niso bili obravnavani v kontekstu vpliva na otrokov razvoj.

Dodatno poudarjam, da je bil materi s strani strokovnih služb predlagan umik v materinski dom kot možnost varnejšega in stabilnejšega okolja za otroka. Ta možnost je bila zavrnjena z obrazložitvijo, da tam nima lastne kopalnice. Takšna odločitev jasno kaže, da so bile v ospredju osebne koristi in udobje odrasle osebe, ne pa otrokova dobrobit in njegov zdrav razvoj.

Posebej želim izpostaviti tudi, da družina matere aktivno posega v odnos med menoj in mojim sinom. Njihovi pritiski, nadzor in vpliv neposredno omejujejo in krnijo naravni odnos oče–sin. Otrok je zaradi tega prikrajšan za redne, sproščene in čustveno varne stike z očetom. Kljub temu mati vztraja pri ohranjanju takšnega okolja, namesto da bi prepoznala in priznala ključen pomen očetove vloge v otrokovem življenju.

Sam redno hodim po otroka, ga vozim na dogovorjene stike in iz njih ter materi pri tem nudim popolno logistično podporo. Skupaj z materjo in otrokom opravljamo tudi nakupe za otrokove potrebe in bili smo celo skupaj na dopustu, tudi v času božičnih praznikov. Prav ti primeri jasno kažejo na dvoličnost in spretno manipulativno ravnanje matere. Pred institucijami zahteva stike pod nadzorom, pri čemer me predstavlja kot neprimernega ali tveganega starša, hkrati pa za zaprtimi vrati brez zadržkov preživlja čas z mano in otrokom, se zanaša name in mi zaupa skrb za otroka. Takšno ravnanje kaže na zavestno izkrivljanje realnosti v postopkih ter uporabo institucij kot sredstva za nadzor, ne pa kot zaščito otroka. Posledice tega ravnanja pa ne nosijo odrasli, temveč otrok, ki je ujet med dve popolnoma nasprotni podobi istega odnosa.

Otrok izraža jasno čustveno navezanost name in željo po več časa z menoj. A otrokova čustva v postopkih niso bila slišana, ker ne sodijo v obrazce. Očetova prisotnost ni prepoznana kot zaščitni dejavnik, temveč kot težava.

Zato se upravičeno sprašujem:

Kje je v tem primeru korist otroka?

Kje je individualna, celostna in odgovorna presoja?

Kje je odgovornost institucij, da dejansko pogledajo, poslušajo in preverijo?

In kje je prostor za očeta, ki želi otroku zagotoviti stabilnost, meje in ljubeč odnos?

Ne gre za spor med staršema. Gre za razkorak med realnostjo otroka in udobjem sistema. Lažje je slediti rutini kot priznati, da tudi mati ni samoumevno varno okolje. Lažje je omejiti očeta kot se soočiti z disfunkcionalnimi družinskimi vzorci.

V središču vsega pa je otrok. Moj sin. Star štiri leta.

Moj sin ne potrebuje napetosti, nadzora in razdeljenega sveta odraslih. Potrebuje mir. Potrebuje čas, v katerem bo lahko otrok – tak, kot bi moral biti pri štirih letih. Potrebuje otroštvo, v katerem so dnevi preprosti, varni in predvidljivi; kjer so pravljice pomembnejše od sporov, objemi močnejši od strahov in kjer ljubezen ni pogojena z lojalnostjo odraslim. Vse, kar otrok doživlja v teh najzgodnejših letih, v njem pušča sledi. Te sledi niso vedno takoj vidne, so pa trajne. Oblikujejo njegov občutek varnosti, vrednosti in zaupanja v svet.

Zato boli dejstvo, da institucije, ki bi morale otroka zaščititi, te posledice pogosto obravnavajo brezbrižno, formalno in brez resničnega posluha. Vsak otrok ima pravico do brezskrbnega, skoraj pravljičnega otroštva. Odgovornost odraslih – staršev, institucij in družbe – pa je, da mu to omogočimo, preden so rane že pregloboke.

Kot pri prejšnjih objavah imena avtorja ne bomo razkrili, se pa z njim strinjamo. Vabimo vas, da poiščete tudi druga njegova pisma oziroma kolumne. In se zamislite, kako grdo sistem zlorablja termin “največje koristi otroka”.