V Oslu, glavnem mestu Norveške, je od 4. do 6. septembra letos potekala mednarodna konferenca PASG (Parental Alienation Study Group) v organizaciji PASG Norge. Ob podpori predsednika PASG, Williama Berneta M. D., in številnih drugih sodelavcih sta jo uspešno vodila Lena Hellblom Sjögren in Eivind Meland.

Začelo se je z dobrodošlico – sprejemom zvečer v Oslo City Hall (Mestni hiši), nagovori predstavnika mestnega sveta in organizatorjev ter vodenim ogledom rotovža, veličastne zgradbe sredi Osla. Drugi dan se je že ob osmih zjutraj začelo zares in do šestih zvečer smo lahko slišali številna predavanja strokovnjakov s področja odtujevanja/odtujenja, podprta z raziskavami, znanstvenim delom in nemalokrat tudi z lastnimi izkušnjami. Dopoldanski del je imel naslov “Otrokove pravne in človekove pravice”, popoldanski pa “Otrokove osnovne potrebe in pomoč”. Tretji dan smo začeli s filmom Paula Chavarrie “The brothersome father” pod naslovov jutranje teme “Moten starš-otrok odnos, škodljiv za otroka”. Po filmu smo se razdelili v tri skupine: 1. je imela naslov “Raziskava, ustrezna pomoč in ustrezni koncepti pomoči ogroženim otrokom”, 2. “Raziskava in zakonodaja (reforma)”, 3. pa “Izkušnje in obvladovanje”; sam sem šel v slednjo. Popoldne so sledila poročila iz vzporednih seminarjev pod naslovom “Ustrezna pomoč za otroke”, predavanje Briana O’Sullivana, PhD, dva dialoga (Brian Ludmer – Marie-France Carlier in Stan Korosi – Teresa Silva), povzetek zaključkov predavanj in zaključne misli. Zvečer so se vsi zahvalili in se poslovili z vabilom na naslednjo PASG konferenco, ki bo verjetno na Malti. V soboto, dan po konferenci, so nam organizatorji priskrbeli še voden ogled mesta, vključno s krožno vožnjo z ladjo po otokih v fjordu pred Oslom. Organizatorji so odlično opravili svoje delo, predavanja so bila izredna, meni so se najbolj vtisnili v spomin Ginger Gentile, ameriška novinarka, sama nekoč odtujen otrok, Marie-France Hirigoyen, francoska psihoanalitičarka in pisateljica z globokim vpogledom v nezavedno, Ben Hine, londonski profesor uporabne psihologije z obsežno raziskavo, ki se dotika tudi številnih samomorov, in pa prej omenjen film, ki je dosegljiv na spletni strani knjižnice Deichman. Zapomnil pa sem si tudi misel enega od predavateljev, katerega so potem citirali še nekateri drugi, in sicer da je treba slišati otroka, vendar otrokova želja ne sme prevladati. Povzetke oziroma zaključke nekaterih predavanj je napisal William Bernet in jih prevedene navajam tukaj.

Mednarodni raziskovalci in strokovnjaki so se sestali v Oslu na Norveškem, da bi razpravljali o novih raziskavah, zakonskih reformah in najboljših praksah za preprečevanje starševske odtujitve in ponovno povezovanje odtujenih otrok z dobrimi starši. To je danes resen izziv za družbo.

V večini držav 10-30 % vseh otrok izgubi stik s staršem oziroma starši. Nekateri zaradi pomanjkanja odgovornosti in dobrega starševstva, mnogi pa zaradi starševske odtujenosti ali, kot navaja WHO, “problema odnosov med starši in otroki”. To je lahko v blagi, srednji ali hujši obliki.

Prva mednarodna konferenca o starševski odtujitvi je bila leta 2017 v Washingtonu, nato leta 2018 v Stockholmu, 2019 v Filadelfiji, 2021 v Bruslju, 2023 v Fort Collinsu v Koloradu in zdaj letos v Oslu z 250 udeleženci iz 20 držav.

“Doživela sem zelo čuden občutek. Sedela sem in vas gledala, nenadoma pa sem bila stara 12 let. Pomislila sem: ‘To je neverjetno – toliko odraslih, toliko inteligentnih ljudi: sodnikov, odvetnikov, psihologov. To vprašanje jemljejo tako resno.’ Napolnila me je toplina; zdelo se mi je, da je to zdravilni trenutek. Poslušala sem vas, kako to sprejemate, kako prevzemate odgovornost, in pomislila sem – dvanajstletna Hanna je pomislila – ‘Vau, to je neverjetno in upam, da bo vse to in rezultate videlo veliko otrok.’” (Udeleženka konference, ki je bila kot otrok odtujena)

Udeleženci so konferenco 2024 označili za edinstveno, pomembno in impresivno. Tukaj je nekaj glavnih ugotovitev.

Evropsko sodišče za človekove pravice

Evropsko sodišče za človekove pravice je odločalo v številnih primerih starševske odtujitve in ta izraz izrecno omenja v svojih sodbah. Že to samo po sebi pove veliko. Sodišče je večkrat poudarilo, da so države članice v skladu s členom 8 Evropske konvencije o človekovih pravicah dolžne varovati pravico do družinskega življenja. Tako je Sodišče ugotovilo, da so države kršile svoje obveznosti, ker niso izvrševale sodnih odločb, katerih namen je bil ponovno vzpostaviti odnos med starši in otroki. V sodbah je poudarjeno, da morajo države prevzeti odgovornost z izvajanjem potrebnih ukrepov za ohranitev družinskih vezi. (Opomba: omenjeni so bili trije primeri, med njimi A. V. proti Sloveniji, kjer oče 2 leti ni imel stika z otrokom, ta pa ni prejel nobene pomoči proti odtujevanju.)

Davíð Þór Björgvinsson (nekdanji sodnik na ESČP) je razpravljal o teh zadevah, pa tudi o zapletenosti sodnega sistema, ko gre za primere starševske odtujitve. Opozoril je, da bi morala biti čustvena ločitev med staršem in otrokom zelo zaskrbljujoča, saj čas teče, medtem ko se zadeve vlečejo skozi sodni sistem. Zato je pomembno, da nacionalne vlade ukrepajo s preventivnimi ukrepi.

Geir Kjell Andersland (odvetnik, Norveška), predsednik nedavnega moškega odbora parlamenta na Norveškem, je imel predstavitev, v kateri je razpravljal o tem, kako ESČP obravnava primere starševske odtujitve, zlasti ob upoštevanju člena 8 Konvencije. Poudaril je, da imajo vlade dvojno odgovornost: da zaščitijo družine pred neupravičenimi posegi, hkrati pa olajšajo združitve med starši in otroki. Posebej je poudaril, da čeprav so otrokove koristi najpomembnejše, to ne sme posegati v pravico staršev, da ohranijo odnos s svojimi otroki. Obstaja pozitivna odgovornost, da se otrokom in staršem zagotovijo človekove pravice do družinskega življenja.

Jesper Lohse (predsednik / MBA, Danska) je na podlagi harvardske analize primera danskega družinskega sodnega sistema z vidika vodenja predstavil priporočila za zakonske reforme. Analiza, v kateri je bila opravljena procesna analiza 750 primerov otrok, ki je privedla do nekaterih vodilnih zakonskih reform po svetu in je postala tudi del resolucije Sveta Evrope št. 2079 o enakopravnosti spolov. Leta 2024 je parlament začel izvajati nov akcijski načrt o starševski odtujitvi za obdobje 2024-2027.

Camilla Bernt (odvetnica, Norveška) je razpravljala o pravnih izzivih v primerih starševske odtujitve ter o pomenu razvoja zakonov in pravnih sredstev, ki ščitijo pravice otrok. Poudarila je, da se sedanji sistem na Norveškem, tako kot marsikje drugje, spopada z veliko negotovostjo in pogosto nima potrebnega znanja za sprejemanje pravilnih odločitev, ki bi najbolje služile otrokovim interesom. Pozvala je k večjemu izobraževanju sodnikov in drugih, ki sodelujejo v teh primerih.

William Bernet (profesor psihologije, ZDA) je razpravljal o političnih razhajanjih na področju starševske odtujitve. Poudaril je, da ta delitev med zagovorniki in kritiki teorij o starševski odtujitvi ovira raziskave, izobraževanje in posredovanje. Bernet je poudaril pomen sodelovanja s kritiki in opozoril, da konstruktivni dialogi ne bodo le povečali razumevanja pojava, temveč tudi pomagali strokovnjakom s področja prava in duševnega zdravja pri boljšem sodelovanju v družinskih primerih.

Philip Marcus (nekdanji sodnik, Izrael) je predstavil jasne predloge za spremembe pri obravnavi primerov skrbništva. Kritiziral je, da nasprotni strani v sporih o skrbništvu pogosto prispevata k povečanju konfliktov in oddaljenosti med otrokom in obema staršema. Pozval je k spremembam v organizaciji sodišč, kjer naj bo osnovna predpostavka skupno pravno in fizično skrbništvo, večji poudarek pa naj bo na interdisciplinarnih timih s poznavanjem otrokovega razvoja in duševnega zdravja skozi vse življenje.

Edward Kruk (profesor socialnega dela, Kanada) je razpravljal o pomenu zgodnjega posredovanja v primerih starševske odtujitve. Poudaril je, da je zgodnje posredovanje v takih primerih ključno za zmanjšanje škodljivih učinkov na otroke. Med drugim je dejal: “Starševska odtujitev je kot rana, ki se slabo celi, če se je ne lotimo hitro in sistematično. Če ne posredujemo zgodaj, se vedenje utrdi, škoda za otroke pa se sčasoma poveča.”

Marie-France Hirigoyen (doktorica psihologije, Francija) je razpravljala o napačnih predstavah, povezanih s starševsko odtujenostjo, kjer se ta problem pogosto obravnava kot specifičen za spol. Poudarila je, da starševska odtujenost ni vezana na spol in da so lahko tako moški kot ženske storilci ali žrtve odtujitve. Hirigoyen je jasno analizirala, kako zavajajoče informacije o tem vprašanju vodijo do napačnih predstav tako v družbi kot v pravnem sistemu.

Pehr Granqvist (profesor psihologije, Švedska) je poudaril, da se teorije navezanosti v primerih skrbništva pogosto ne uporabljajo pravilno. V svoji predstavitvi z naslovom “Attachment Goes to Court” (Navezanost gre na sodišče) je razpravljal o tem, da se analize navezanosti ne bi smele uporabljati za sprejemanje končnih pravnih odločitev o skrbništvu, temveč bi morale usmerjati izbiro intervencij, ki podpirajo otroka in družino.

Ben Hine (profesor psihologije, Združeno kraljestvo) je predstavil pomembne ugotovitve o starševskem odtujitvenem vedenju, ki so pokazale, da je približno 60 % udeležencev doživelo takšno vedenje, povezano s hudimi težavami z duševnim zdravjem, kot sta posttravmatska stresna motnja in depresija. Poudaril je nujnost podpore na področju duševnega zdravja za tiste, ki doživljajo starševsko odtujenost in povzročajo starševsko odtujenost, ter zakonodajnih sprememb za prepoznavanje in obravnavo tega vedenja. Odvisno od države, danes od 10 do 30 odstotkov od vseh otrok ne vidi enega od staršev. To je lahko posledica starševskega vedenja in pomanjkanja odgovornosti, vendar je starševska odtujenost velik izziv za otroke, družine in družbe.

World Parents Organization – Svetovna starševska organizacija (vodi jo Jesper Lohse) je na konferenci 2024 opredelila več pomembnih sklepov in priporočil. Najpomembnejša je potreba, da nacionalne vlade in organi v večini držav obravnavajo:

• Nove zakonske reforme na podlagi resolucije Sveta Evrope št. 2079 o enakopravnosti in deljeni starševski odgovornosti.

• Programe zgodnjega starševskega dopusta in podporo za oba starša.

• Preprečevanje starševskega odtujevalnega vedenja z zgodnjim posredovanjem.

• Posledice starševskega odtujevalnega vedenja in dezinformacije.

• Upoštevanje družinske socialne in zdravstvene zgodovine, vključujoč diagnoze.

• Pogovori z otroki, kontaktne osebe in podporne skupine.

• Podporne skupine za starše in pravna pomoč za oba starša v primerih starševske odtujitve.

• Večje sodelovanje med strokovnjaki in organi.

• Izobraževanje strokovnjakov na področju starševske odtujitve in izgubljenih stikov v zvezi z otroki.

• Programi za ponovno povezovanje otrok in dobrih staršev.

• Neodvisnost socialnih prejemkov od časa otrok pri starših.

Pomanjkanje zakonskih reform, kultura upravljanja, ki ne prevzema odgovornosti, in pomanjkanje posledic za starševsko odtujenost ter napačne informacije so ključni izziv za družbo.

Sedanja družinska zakonodaja v današnji družbi preprosto ne deluje za otroke in družine, vendar je mogoče najti rešitev. Z dobrim vodenjem in sodobno zakonodajo smo lahko uspešni za otroke, družine in družbo.